wing
|
Picola, povsem normalno čutiš.Ne upam govorit v imenu ostalih, a kolikor sem govorila s prijateljicami, ki imajo manjše ali večje otroke, pri vseh so občutki nekako podobni kot pri tebi. Pa tudi kar je v revijah na to temo, je čisto isto. Mislim, da otrok obogati in prinese v življenje ženske novo dimenzijo na način, da postane življenje veliko polnejše. K temu pa spadajo tudi trenutki posebnega veselja, vznesenoti, "nadzemeljske sreče"...in prav ti občasni trenutki in čustva dajo potem nek generalni vtis sreče, popolnosti....
Prav gotovo nobena od nas ne čuti teh vzvišenih čustev ves čas...niti ves čas ko je z otrokom, ker ljudje komuniciramo z eno široko paleto čustev, ki so še marsikaj drugega kot le neizmerna sreča, zadovoljstvo, vznesenost...
Ampak, saj pravim, to je moje mišljenje. Zase lahko povem, da je moja punčka moje vse, da sem nora nanjo, jo obožujem in je vse najnaj....,zna pa bit tudi tečka sto na uro-takrat pa tudi moji živci niso čisto na easy, pa tudi ko se zmerom, ampak res zmerom suče in meče po previjalni, ker ne prenese oblačenja čez glavo ali nanašanja kreme na obraz, takrat me pa tudi enostavno raz...., pa dvignem glas...čeprav mala sploh ne ve zakaj...haha...
Tak je to.
|
Natisni
. 
. In jst jo tut veliko lupčkam in objemam, plešem z njo, se igram itd...Včasih jo tut gledam, ko spi in se mi zdi tako lepa...Samo teh občutkov vznesenosti in blaženosti pa res nimam tako pogosto, kot sem si npr. predstavljala pred njenim rojstvom...(sem mislila, da materinstvo idealiziram, dokler nisem prebrala tehle vaših prispevkov...
) 
in da se boš mogla za nekaj časa odpovedat nekaterim stvarem, ki si jih mogoče pred nosečnostjo rada počela. 
