m76
|
Matjaž Ribič
Komanova 1
1000 Ljubljana
Slovenija
Februar, 2008
Spoštovani!
Dovolite mi, da se vam predstavim. Sem Matjaž Ribič, rojen v Mariboru. Imam
mišično obolenje, zaradi česar uporabljam invalidski voziček in sem odvisen
od tuje pomoči.
Po končani srednji ekonomski šoli v Kamniku leta 1991 sem se prijavil na
Zavod za zaposlovanje kot iskalec zaposltve. Ker mi zavod ni najdel nič
konkretnega, sem se zaposlil preko znanca samo zaradi pridobitve statusa
invadnosti in tudi pogojev za predčasno invalidsko upokojitev, v kar sem se
odločil zaradi eksistenčnih razlogov leta 1993.
Že od leta 1994 živim v Ljubljani, kajti dobil sem honorarno zaposlitev pri
invalidski organizaciji Društva distrofikov Slovenije (v nadaljevanju
društvo), kjer sem opravljal administrativna in računovodska dela. Redne
zaposlitve nisel mogel skleniti z njimi, ker sem že bil invalidsko upokojen.
Na začetku sem bival v njihovih prostorih, dokler se nisem leta 1997 na
pobudo društva preselil v Dom starejših občanov Ljubljana Bežigrad na
oddelek mlajših invalidov. Z ogromno pomisleki sem se vendarle odločil, da
sprejmem bivanje v domu ob dejstvu, da bom s tem pristankom moral vse svoje
prihodke s strani ZPIZ nameniti za plačevanje socialno varstvenih storitev
oz. oskrbnine. Tam imam sobo še sedaj, ampak bi se želel preseliti v
prilagojeno stanovanjsko enoto, kjer bi imel tudi zagotovljeno pomoč in
asistenco, pa vendar se zavedam, da moram biti zadovoljen s trenutno
situacijo.
V omenjenem društvu sem opravljal dela samo do junija 2003, dokler me niso
zaradi spleta okoliščin ter neutemeljenih obtožb premestili na neopredeljeno
in neobstoječe delovno mesto, kot so prostočasovne aktivnosti. To je
ponižujoče, da sem se moral kljub strokovnosti in dejstvu, da so mi pred
dobrima dvema letoma plačali zahtevno strokovno izobraževanje za poklic
računovodja, katerega sem uspešno končal in mi po 9 letih uspešnega dela
izrekli suspenz. Ker tega nisem sprejel, sem s tem izgubil tudi tisti
skromni honorar, katerega sem prejemal za zahtevno in odgovorno delo v
omenjenem društvu ter mi je v moji skromni finančni situaciji ogromno
pomenil, saj sem si z njim kupil in plačal vse tisto, česar ti dom ne
zagotavlja.
Seveda moram dodati, da kljub omenjeni strokovnosti, nisem nikoli dobival
večje priložnosti pri bolj zahtevnih nalogah s strani finančnice društva. Ko
sem ugotovil, da imajo zame že prpravljeno zamenjavo za moje delovno mesto,
ki so jo angažirali že prej pod pretvezo, da bo pri nas opravljala prakso,
kajti bilo je samo vprašanje časa, kdaj in kako bi se naj tega lotili in ko
se je to dejanjsko zgodilo, mi je postalo kristalno jasno, da je zato imela
navodila s strani predsednika društva.
Razhajanja z mano in zgoraj omenjenim društvom so se z leti povečovala, ker
se namreč prvič nisem sprijaznil, da so me z nekateri zadevami oz. na
podlagi govoric, kar obtožili, čeprav mi jih še do sedaj niso dokazali.
Menim, da bi lažje sprejel, da bi mi kar naravnost povedali, da me ne
potrebujejo več ter drugič zato, ker sem januarja 2006 sodeloval s čisto
vestjo pri tv oddaji Tarča na RTV-ju s svojim že vnaprej posnetim
prispevkom, s katerim sem prikazal le svoj položaj, ko moram kot mlajši
invalid preživeti cel mesec z skromnimi 20 EUR žepnine. Ta moj prispevek so
v omenjenem društvu razumeli kot grobo kršitev statuta in rušenje ugleda
društva in me enostavno kar izključili iz društva in mi s tem omejili tudi
koriščenje posebnih socialnih programov (februar 2006). To drugo dejanje z
njihove strani je pravno sporno, saj mojo izključitev dokočno lahko potrdi
le občni zbor kot najvišji organ društva. Potrebovali so 16 mesecev, da so
sklicali občni zbor (junij 2007).
Za vse uporabnike institucionalnega varstva po Uredbi Vlade RS o merilih za
določanje oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev znaša 40,11
EUR, katera pa znaša pri meni 20 EUR, kajti odplačujem še premijo za PZZ
Vzajemna.
Kakor vidite, moram pri 37 letih starosti pustiti vsa moja sredstva za
plačilo oskrbnine, ostane mi le nekaj manj kot 20 EUR žepnine za osebne
potrebe, s katero si ne morem kriti vseh stroškov osebne toalete, frizerja,
obleke, obutve, zdravil, vitaminov, sadja, dodatne hrane in pijače, pošte,
telefona, mobitela, interneta, popravila in vzdrževanja tehničnih
pripomočkov (elektromotorni invalidski voziček), stroškov prevoza domov,
izobraževanja, kulturnega in socialnega vključevanja v družbo, saj mi dom
nudi samo prehrano, pranje perila, nego in zdravstveno varstvo in ničesar
drugega.
Meja socialne varnosti je regulirana, kot za vse uporabnike
institucionalnega varstva, po Uredbi Vlade RS o merilih za določanje
oprostitev pri plačilu socialno varstvenih storitev, ki določa, da je višina
žepnine le 40,11 EUR. V mojem primeru samo 20 EUR, kajti odplačujem še
premijo PZZ Vzajemna.
Ta Uredba je po mojem mnenju nepravična, ker namreč na enak način obravnava
starejše ljudi, kakor mlajše invalide, kot uporabnike socialno varstvenih
storitev institucionalnega varstva, kakor da imamo tudi enake življenjske
težnje, potrebe in želje ter, diskriminatorna, ker mlajše invalide med seboj
obravnava zelo različno in postavlja v neenakopravni položaj. Pristojni
Centri za socialno delo oz. doplačniki (občine) bi nam lahko priznali višjo
oprostitev, saj je pod točko dodatne oprostitve, jasno zapisano, da lahko
zaradi težje invadnosti nastajajo določeni stroški, ki so dovoljšnji razlogi
za povišanje oprostitve. Dogaja pa se ravno nasprotno, da je to dostikrat
odvisno od posluha in volje Centrov za socialno delo. Najbolj pa je smešno,
da manjše občine prispevajo več kot večje mestne občine, ki imajo v te
namene tudi več sredstev.
Moj namen je vzpodbuditi Vlado RS, da spremeni zakonodajo v tem smislu, da
se nam priznajo višje oprostitve pri plačilu socialno varstvenih storitev in
s tem omogoči večja žepnina. V ta namen bi se morala formirati dodatna
sredstva iz državnega proračuna za socialno varnost mlajših invalidov, ker
ogromno manjših občin teh dodatnih sredstev ne more zagotoviti. Predvsem se
zavzemam, da bi začeli graditi cenejše oblike bivanja za mlajše invalide, ki
po zakonu o socialnem varstvu nikakor še ne moremo soditi v domove za
starejše ljudi.
Vzorčni primer bi lahko bile >samostojne stanovanjske enote za bivanje
mlajših invalidov s zagotovljeno asistenco in moderno tehnologijo<, kar bi
med drugim prihranilo dosti več sredstev, kakor imamo to sedaj urejeno, ko
morajo občine do/plačevati zelo drage storitve institucionalnega varstva ter
državni proračun, iz katerega se financira zdravstvena nega.
Leto 2008 se je zame osebno začelo zelo slabo, saj sem na začetku leta
zaradi resnih težav z dihanjem pristal v bolnici in bil hospitiliziran več
kot tri tedne. Ugotovili so, da v bodoče ne bom mogel živeti brez
ventilatorja - aparata za umetno predihavanje pljuč, ki ga moram sedaj
uporabljati vsako noč in po potrebi tudi čez dan za boljšo predihanost,
kajti moje dihalne mišice ne morejo več zagotavljati optimalne predihanosti,
ker nimajo več toliko moči.
Tokratno obračanje na vas je bolj konkretno in specifično. Namreč, moram
zbrati sredstva za doplačilo pri nabavi ventilatorja - aparata za umetno
predihavanje pljuč, ki ga potrebujem zaradi mišičnega obolenja oz.
oslabelosti dihalnih mišic. Kot sem že povedal na začetku dopisa, da imam
mišično obolenje/distrofijo, ki je na žalost napredujoče obolenje, saj
počasi propadajo vse mišice, tudi dihalne. Cena ventilatorja - aparata za
umetno predihavanje pljuč se giblje okrog cca. od 6.000,00 / 7.000,00 EUR,
kolikor bom moral sam doplačati, pa še v ne vem, ali bo to od 1.000,00 EUR
ali več. Zraven tega spada tudi izdelava police za aparat, ki se montira na
voziček ter nabava ročnega pulznega oksimetra - merilca nasičenosti krvi
s kisikom in srčnega utripa. Ventilator, ki ga uporabljam sedaj je izposojen
s strani prodajalca, za prvi mesec brezplačno, naprej pa računajo najemnino,
dokler ne dobim svojega.
Zato se obračam s prošnjo na vaše podjetje, če bi mi bili sposobni pri tem
pomagati in mi prispevali nekaj sredstev kot humanitarno pomoč v obliki
donacije, s katerimi bi lahko doplačal ventilator - aparat za umetno
predihavanje pljuč ter za druge najosnovnejše potrebščine.
Vsa donacijska sredstva lahko nakažete na bančni račun SKB banke:
03102-1000269046 (IBAN: SI5603102-1000269046 SWIIFT: SKBASI2X).
Zahvaljujem sem vam že vnaprej, da ste mi pri tem pripravljeni pomagati in
hkrati se še zahvaljujem tudi tistim donatorjem, kateri ste mi pomagali s
svojimi sredstvi v letu 2007. Iskreno hvala.
Za vse dodatne informacije lahko dobite mene osebno na mobilni telefon
041-797-150 ali po elektronski pošti, obenem se vam opravičujem, da ste
prejeli dopis po elektronski pošti, ker mi je to najcenejša oblika
pošiljanja.
Lepo pozdravljeni.
Matjaž Ribič
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
