Anonimen
|
Ena mamica mi je enkrat dala daaaleč najbolj uporaben nasvet: poslušaj sebe in svoj notranji glas, ker mama najbolje pozna svojega otroka in potrebe lastne družine. Včasih si je potrebno vzeti tudi čas za premislek in se stvari izkristalizirajo.
Tvoj fantek je sedaj prišel v obdobje, ko je ugotovil, da ni več ena osebnost z mamico,ampak da je osebnost zase, da so stvari tudi izven njegovega dosega in te so najbolj zanimive. Ampak kako priti do teh stvari, to je druga stvar. Sam še ne more, mami tudi še ne zna povedat, ker še ne govori - ogromne frustracije. In tu pride zraven vzgoja. Naloga staršev je, da otrokove naravne vzgibe, nagone, radovednost usmerijo tako, da so varni, zdravi in da je njihovo obnašanje družbeno sprejemljivo. Kako to naredijo starši, je odvisno od njihovega karakterja, življenjskih izkušenj, želja, interesov,... in seveda tudi od karakterja otroka, njegovih izkušenj, je bolj vztrajen, trmast, dojemljiv, nežen,....
Pri vzgoji je fajn to, da se začne postopoma in postaja vse širša in globlja. In ne vzgaja se samo otroka, ampak se vzgajajo tudi starši.
Kakšne možnosti imaš ti? Odločiti se moraš sama. Fajn je veliko spodbujanja, pohval, nagrad, ljubkovanja. Nič ni narobe, čese otrok joka, ko mu nekaj ne uspe. Življenje ni pravljica, učimo se iz poskusov in napak in to zlasti velja za otroke. Lahko pa sinčka npr. objameš in ga potolažiš, ko mu ne uspe. Važno, da čuti podporo in ljubezen. Važen je trud, ne samo rezultat.
Pa nikar se ne preveč sekirat. S časom si pridobivaš izkušnje in je bolje. Pa tudi otroci že bolje razumejo, kaj jim hočemo dopovedat. Imajo pa druge finte 
|
Natisni
Poleg pa se je na vse pretege jezil. 
. Pa ni bilo tako. Pri 10 mesecih je z oporo hodil, sam pa je shodil že pred 1 rojstnim dnem. 
