Nika v službi
|
Neverjetno, ampak očitno smo mi z drugega planeta. Z mojimi živimo v isti hiši, zato pač tega ne bi posebno opisovala, ker tega ne štejem kot obisk. K tastu in tašči (torej moževim staršem) gremo vedno skupaj. Moj mož ne gre nikoli sam k svojim. No, samostojne obiske lahko v 15 letih skupnega življena pravzaprav preštejem na prste ene roke, pa še v teh primerih je bil kak razlog - sem bila službeno odsotna, bolna, sem imela kak nujen opravek... Tasta in taščo obiščemo tako 2 - 3x mesečno, oni tudi pridejo vmes še kdaj k nam, pa slišimo se po telefonu. Velikokrat se ustavimo na kratko kar spotoma, če gremo mimo. Takrat je pač zgolj kratek pozdrav, malo čvekanja, včasih ju povabimo kar v sosednjo kavarnico. Da se še onadva malce razvajata. Ob tistih daljših obiskih pa se pač pogovarjamo, pogledamo kakšne slike, povemo, kaj smo med tem časom, ko se nismo videli, delali, za zabavo skrbi naša 2 letnica. Nikoli pa ne beremo časopisov, gledamo TV-ja, brskamo po hladilniku ali loncih. To mi je sploh čisto tuje. Tudi mojega si ne predstavljam, da bi kar gledal mami v piskre ali šel kar sam v hladilnik. Mi pač spoštujemo, da je to njun dom in da smo mi obiskovalci, pa čeprav gre za moža in njegovo mamo in očeta. Če smo pa povabljeni na praznovanje ali kosilo, potem pač pridemo, prinesemo darilo, kosilo pojemo in pomagamo pospravit, potem pa se spravimo h kaki igri - tarok, šah, karte... Poleti smo zunaj na vrtu, igramo skupaj košarko, nogomet, balinčkamo... Ma milijon možnosti. Skupaj gremo tudi na izlete, pa na potovanja... Ko prebiram tele vaše poste, ugotavljam, da smo res očitno čisto drugačni. Ampak nam je fino, ker se res dobro razumemo.
|