Anonimen
|
Danes sem zelo na tleh. S starši smo šli po predbožičnih nakupih. Ker mama že dva dni išče samo napake, in najeda, sem ji konec nakupov to tudi povedala. Zelo lepo, diskretno, in se umaknila, ker je delala dobesedno "cirkus" pred vsemi v veleblagovnici. V avtu je začela jokati(kar nikoli ne), in kričala je na očeta, naj ustavi, da gre ven, ker drugače se bo vrgla iz avta. Ata je v tem izjavil, da ko pridemo domov, da se bo odselil, ker ne more več prenašat vsega, kar delamo. Otroci pa v jok. Ata se ni odselil, že od popoldneva leži v postelji, in ne dovoli, da pride kdo blizu. Tudi mama ni skočila iz avta. Mislim, da je to konec naše družine. In da bo odšel. Mama krivi mene, jaz krivim sebe. Mama pravi, da ko gre oče, bo pobrala sestro in se odselila v Srbijo, jaz se bom pa že nekako znašla. Nevem, ampak občutek imam, da me ne mara, čeprav je to zelo otročje mišljeno. Ampak to, kar dela ona, ni več normalno. Pravi, da je za vse krivo njeno slabo življenje, in da vsi hodimo po njej. Jaz jo imam zelo rada, tudi očeta, le vedno povem, kar se mi zdi prav. In tega ne prenašajo. Razmišljam, da bi odšla jaz. še danes. Če povzročam težave, nima smisla, da ostanem. Vsa krivda je na meni. In prazniki so pred nami, ki sem si jih tako želela, pa bom najvrjetneje sama, kje v kakšnem kotu. In tudi vsa darila imam že nakupljena. Pa kaj naj sedaj z njimi, če jih nimam nikomur pokloniti?! Da gre oče, in potem še mama s sestro... tega ne bom preživela. Do danes sem mislila, da imam čudovito in srečno družino. Pa je več kot očitno takšna samo na zunaj. Še sedaj, ko pišem ta post, poslušam mami, kako se jezi na sestro, in jo krivi za svoje težave. Oooo, bel in miren božič- pridi tudi k nam. Ne potrebujemo daril, le mir.
|