Gina
|
IZVIRNO SPOROČILO: Anonimen Koliko ste v življenju pozorne na to, če vam in vašim bližnjim delajo krivico? Sorodniki - ki delajo razliko med sorojenci, leni dobijo nagrado, pridni so prezrti? Šef v službi z nagrajevanjem sodelavcem, čeprav je bila ideja vaša? Jaz se včasih počutim, kot slon - saj veste tisto: sloni si zapomnijo. Saj si zapomnim čisto in popolnoma vse, od lepega do grdega. Se mi zdi, da vse prepogosto tisto grdo in krivično in včasih se zalotim, da samo čaka in kujem načrte, kdaj se bom lahko maščevala. Maščevanje je res sladko, a tudi naporno. Takšnega življenja si ne želim več, a ne znam najti poti iz tega. Ne, jaz sem skoraj tvoje nasprotje. Zelo redko razmišljam o krivicah - zakaj - ker s tem v bistvu zgolj sebe kaznuješ, poglej kako slabo se ob tem počutiš, a ni brez veze, da pustiš tem istim ljudem, da te od daleč še kar naprej upravljajo? Ne štekam, kako ti je bolj pomembno, da bi oni trpeli, kot da bi bila ti srečna? Druga stvar je, da je življenje že samo po sebi krivično. Pričakovati karkoli drugega je iluzorna bedarija. V službi boš povsod doživljala krivice, v nekaterih službah take, drugje drugačne, če prej ne, ko se bo šef zamenjal, ali ko boste dobili novo sodelavko, sodelavca..., doma boš vedno doživljala neke vrste krivice, če ne z mamo pa z očetom, če ne z bratom pa s staro mamo, , če pa tu ne, pa vsaj s taščo...pokaži mi eno družino kjer ni nič narobe, popolnoma nič? Dil vid it! Življenje ni dolžno s tabo delat v rokavicah, tako to je in življenju je vseeno, kaj se ti dogaja, zato moraš vsaj ti poskrbeti zase in verjemi, čisto vsak, ampak vsak človek na tem svetu ima svojo dozo groznih reči v življenju, vprašanje je le, kako se zna z njimi spoprijeti, zato ti en učinkuje srečen, drugi pa depresiven, tretji jezen ali zamorjen - kljub dozi bedarij nad glavo. Pa ni naša naloga gledat, kaj vse je narobe, ampak najti način, kako bo nam fajn, kako bo naša služba vseeno ok, kako bomo vendarle dobili tisto nagrado, če nam je toliko do nje, kako nas bo šef pohvalil, če nam je tolk do tega, kako nas sodelavka ne bo tolk osrala, da bi nam lahko škodila....kako bo naš otrok vseeno dobil tisto igračo, ki si jo mi želimo zanj, kako bo dobil pozornost od nekoga drugega, če je od babic ne more....se pravi življenje je znajdi se sistem, da ti bo lepo, kljub krivicam, grdobijam, ki se dogajajo - ker se itak dogajajo. Lahko pa seveda trpiš, se obsojaš, razmišljaš oslarije cele dneve, kako bi drug trpel, ker je pač tak, kot je, namesto da bi razmišljala, kaj lahko narediš, da ti bo v življenju fajn. A ti je potem res fajn, če nekomu nekaj prizadaneš? Ma ne vem, ne poznam skoraj človeka, ki bi mu potem dolgoročno odleglo. Še vedno ga vsakič, ko sreča tega človeka, gloda pri duši. Tolk pa moraš biti ego, da privoščiš sebi dobro. In dokler si jezna na koga, nisi ok ti sama. Krivica boli samo toliko časa, dokler ti dovoliš tej krivici, da manipulira s tabo. Zavestno preusmeri svoje misli na kaj bolj pametnega.
|