Anonimen
|
Upam da mi ne boste zamerile ampak ta članek mi je bil tako všeč,da vam ga preplonkam,da ga tudi ve preberete.Članek je napisala Sonja Grizila pomočnica glavne odgovorne urednice revije Jana.
Pravzaprav se podajam v hudo nevarnost,da postanem iz prepričane feministke,ki sicer doma ubogljivo kuha in pere,zaprisežena antifeministka,ki bo mladim ženskam dopovedovala,da moški vendarle niso takšne grabežljive barabe,kot je videti na prvi pogled.In so majhni otročki nekaj najlepšega,kar se jim lahko zgodi v življenju.Saj me,za božjo voljo ne boste razumeli narobe?
Kako se moja generacija spominja svojih mam?V glavnem sta jih bili dve vrsti:v eni so bile kmečke in mestne gospodinje,v drugi pa zaposlene tovarišice.Prve so bile sicer več časa z svojimi otroki,a so bile zmeraj brez denarja,druge so si lahko brez hujšega pogajanja z možem kupile nogavice,a jih ni bilo ob pravem času doma.Delale so od šestih(še prej so raznosile po vrtcih ali k babicam zaspane otroke)do dveh,potem so na hitro skuhale in se zakadile na njivo ali vrt.Ali pomagale zidat hišo.Prale so zvečer in likale ponoči.Ne pozabimo,da se je takrat delalo tudi ob sobotah,nedelje pa so bile oplemenitene z delovnimi akcijami.Kar mankaj če si upaš!
Otroci zaposlenih mam smo bili v glavnem kar naprej sami.Zjutraj smo našli na stolu zloženo sveže perilo,šolske naloge nam je le redko kdo pogledal,starši so nam občasno povedali deset božjih zapovedi,pa če so bili verni ali ne,saj veste:ne laži,ne kradi,spoštuj očeta in mater.....Na roditeljske sestanke so hodile praviloma mame in od tam običajno privihrale razkurjene in maščevalne."A zato se nisi mogla naučit biologije,ker si morala pazit na brata?Ti bom že dala,"so kričale okrog vogalov.In grozile z ukinitvijo priboljškov in hišnimi pripori.Je iz nas postalo kaj pametnega?Pravzaprav da.Le redkim iz srednje generacije,ki so danes na pomembnih položajih, je bilo v otroštvu mehko postlano.
Ko se je rodil moj sin,se je na leto rodilo 30.000 otrok,zdaj jih ni niti 17.000.Če bomo ostali pri tej rodnosti,nas bo čez 50 let le še milijon in pol.In kakšnih?Občutljivih,svetobolnih,razvajenih?Danes se moški po eni strani otepajo nezaželenih otrok(nič novega),po drugi strani pa morajo prosjačit zanje(kar je novo).Ženske se namreč bojijo negotovosti,izgube službe ali vsaj dobrega položaja,kajti moški so jih uspešno prepričali,da otroci in karijera ne grejo skupaj.In potem še grožnje z nočnim vstajanjem,operacijami po dojenju povešenih dojk, dragimi varuškami,dopusti,na katere naj kar pozabijo,zabavami,ki jih dolga leta ne bo več in odgovornostjo,ki ji morda sploh niso kos.
In če že imajo otroke,jih večinoma skrbno nadzorujejo,nenehno čistijo od zunaj in znotraj,neutrudno študirajo vso dosegljivo literaturo o negi in vzgoji otrok,se učijo z njimi in se hodijo v šolo z učitelji prepirat in branit svoje dragoceno potomstvo.Le kdo bi pod takimi silnimi pritiski,ki smo jih povzročili sami,nekoliko pa si jih izmislili sami,imeli otroke?Kajti poroka(oziroma družina)je za žensko zanesljiv propad,pravi gospa Jelinek(letošnja nobelova nagrajenka za literaturo).Jaz pa pravim,da prisilimo svoje partnerje,da doma vendarle kaj postorijo,da bodimo nadvse ljubeznive z svojimi taščami,če le hočejo čuvati otroke,da zamižimo,če imajo malčki potrgane gumbe in črne nohte,in jih prepričamo da je šola njihova stvar in ne naša.In da gremo v šolo skupaj z učiteljem napravit načrt,kako bomo prišli na konec lenemu,trmastemu in razvajenemu opotomcu.
Žal za zdaj ne vidim večje sreče,kot je bližina ljubih ljudi,za katere se je treba kar naprej truditi in žrtvovati,ampak oni se za nas tudi morajo,mar ne?
|
Natisni
