nejcko
|
Pri 23 se je tudi meni otrok zdel misija nemogoče, tudi tri leta kasneje sem bila trdno odločena, da jaz pa otrok nikoli ne bom imela, no, pri tridesetih pa je odločitev padla. Mogoče sem imela to srečo, da mi ne prvi ne drugi tip nista težila z otrokom, no, moj zdaj mož je začel "najedati" z otrokom, ko sva šla proti 30 in sta najboljša prijatelja dobila otroka. Je bilo pa tudi mene poroda zelo strah, a ko sem bila na tem, je strah kar čudežno izpuhtel.
Kaj pa vem, kako bi ravnala, če bi pri 23 imela fanta, ki bi si otroka staršno želel. Mogoče bi mu ušla ali pa bi skušala z njim skleniti kakšen "moratorij" za par let. Če pa bi zdaj bila še enkrat v tvojih letih, pa verjetno ne bi tako dolgo čakala, kot sem. Tam nekje pri 26 se mi zdi kar idealno imeti otroka. Pogovori se s svojim, kajti želja po otroku pri enem in totalna kontra pri drugem zna biti v vezi kar velik problem. To, da si pa vajena živeti na veliki nogi in si dosti privoščiti, je pa spet poseben problem, ki se s prihodom otroka pri vsakem razvije drugače. Eni potem povsem pozabijo nase, drugi se čisto nič ne spremenijo - obe skrajnosti nista dobri, tretji pa pristanejo nekje vmes. In teh je večina.
Ne sekiraj se, pogovori se s fantom, ugotovi najprej, kako si on resnično predstavlja vajino prihodnost, potem pa se šele začni sekirati
|
Natisni
bi jih rad imel kmalu samo meni pa se vse obrača, ko pomislim na otroke. Saj otroci so mi še luštni samo nobeden me ne bo prepričal da bi šla rodit, ker sem od kolegic slišala kako je to hudo, da so to najhujše bolečine. Pa še umreš lahko zraven, kar se danes pri nas v slo kar prepogost dogaja v tem času. Ne vem kaj naj naredim. V bistvu bi imela otroka, samo ga nebi rodila pa tudi po drugi strani me pa spet mine da bi ga mela, ker navsezadnje otrok stane celo premoženje, jaz pa sem navajena, da si veliko privoščim in ne šparam na sebi. 
? O.k. priznam sej so tud take izjeme. 
, ki smo rodile prvič pri 35-ih. 
