Anonimen
|
Naša Miša je ful v redu kuža, če ne bi včasih positnarila, sploh ne bi vedeli, da jo imamo. Tiborja je sprejela super. Tudi pri nas smo jo imeli za "dojenčka", preden smo dobili Tiborja. Nikoli ne bom pozabila, kako sem v porodnišnici ležala na intenzivni (po CZ) in so mi iz oči lile solze, ker ni bilo Miše... Najhuje mi je bilo v porodnišnici to, da je toliko časa nisem mogla videti. Ko sem prišla domov, so se mi najprej spet ulile solze, ko sem jo zagledala, pa sem se vsedla na tla k njej, da me je celo "prelubčkala". Čisto je ponorela, pa saj to itak zmeraj, če me celih 10 sekund ne vidi. Potem pa je prišla na vrsto težja naloga, kako ji dati za povohat Tiborja, saj veš, kakšni so ti kužki. Vse jim miga in vse, kar počnejo, počnejo zelo, zelo hitro, Torej, Miša je navalila na Tiborja, ki smo ga dali na zakonsko posteljo, jaz sem jo pa pač po svojih močeh vlekla preč in se smejala. Verjetno ga je tudi malo "obliznila", pa kaj. Tako da ko je bil še dojenček, ni bilo nobenih problemov, Miša se je obnašal tako kot prej. Majši problem je bil potem, ko se bil Tibor star že toliko, da je na kavču sam sedel. Takrat se je vedno naguzila čisto blizu k njemu. Takrat sem se zmerom vsedla zrave, da sem imela stvar pod nadzorom. Enkrat jo je Tibor res zagrabil za dlako in seveda ni izpustil, saj ni znal. Takrat je bevsknila vanj, jaz pa sem jo prijela in zabrisala dol s kavča, kot je dolga in široka. Sicer je še nikoli ni nihče udaril in je tudi nikoli več nigče ne bo. Nadrla sem jo "kot psa".
ta incidentek je bil ena taka prelomnica, ko je Miša videla, da sedaj pač ni več ona tu taglavna, ampak je Tibor. Ker je videla, da jaz tako mislim, je to sprejela tudi ona.
Sedaj je Tibor star dobri dve leti in pol in nimamo nikakršnih težav. Imata se rada, Tibor najprej, ko prideva iz vrtca, teče pozdravit Mišo, ki ga že nestrpno čaka. Seveda pa Tiborju vsak dan sproti govorimo, kaj sme in česa ne, kar se tiče Miše. Tako da je do nje zelo tenkočuten.
Nerodno je bilo edino to, da je Miša dva človeka, ki sta šla preblizu vozička, ogriznila... Upam, da jo je to sedaj minilo, saj je že več kot eno leto glede tega mir.
Tako, to bi bilo to. Mi imamo dobre izkušnje. Pes je scrkljan, otrok je scrklja, pa je zgleda to kar dobra kombinacija, ha, ha.
V glavnem, kuža mora vedeti, kdo je gospodar. Ta mu mora dati vedeti, kdo ima v tej družini (po pasje v kardelu) prioriteto. Če imate pošlihtano, kdo je psu gospodar, potem ne more biti problema. Če pa boste kužka vsakič, ko se otrok premakne, preč vlekli, pa to ne bo nič dobrega. Naj se oba navadita, da to ni nič takega. Pač bodi blizu in prepreči, če bo kaj treba.
A vaš otrok je toliko star, da se je začel sedaj šele samostojno premikati, pa je sedaj nastal probem, ali kaj? Tega se namreč pri nas ne spomnim, da bi bilo takrat kaj narobe. Kot pravim, pusti kužku, naj otroka povoha, "poljubčka", pa bo videl, da to ni nič takega. Samo zraven bodi.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
