Anonimen
|
Potem pa pristopi en starejši gospod (50 -60 let), pa reče naj vzamem vedro mrzlo ledene vode pa na njo vlijem pa mi več nebo nikol tega naredila.
Pa on to tak resno, da mi jo prinese (tam polek je bife), pa da naj to naredim!
Sem mu rekla da hvala za dobre namene ampak midve zaj nekako bove bres tega poskušale rešit in odit
Nikar se nečudi,sem bila priča taki situaciji.Očka se je poslužil te metode,ko je njegov nedobudneš naredil šou trme sredi trgovine.Trgovko je prosil za kozarc ledene vode,pa ga je pljusknil v obraz fantalinu.V trenutku je bil mir.In mali je ves čas,ko je oče čistil lužico v trgovini,bil čisto miren,kot,da se ni nič zgodilo.Včasih je potrebno poseč po drastičnih načinih,ki so skregani z vsemi vzgojnimi metodami.Imela sem sosedo,ki je imela hčerko,ki je zaradi trme enostavno pomodrela,ker je nehala dihat.In kaj bi ti storila v tem primeru?Najbrž bi te panika zgrabila.Nona deklice pa je samo zajela z lončkom
vodo iz bližnjega ribnika in jo polila,tamala je takoj k sebi prišla in nikli ni več ponovila.
Midve s hčerjo,sva se poslužile z drugo metodo.Ko se je naš tamali vrgel na tla sredi Supernove,sva ga ensotavno obšli,ga ignorirali in pustili na tleh,ter odšle naprej,sicer počasi,ampak nisva ga registrirali.Situacija je bila zelo nerodna,ker se je na stotine oči oziralo za nami,tudi marsikatera pripomba je padla.Pa kaj pol,kaj jih pa briga,svoje naj gledajo.Ko jevidel,da ne bo dosegel ničesar je še vedno tuleče pritekel za nama,ko smo odhajali iz nakupovalnega,tistega,kar je pa zahteval pa ni dobil.
Tudi,če je težko moraš ostat hladnokrven,se ne ozirat na okolico,biti bolj trmast od lastnega otoka,znajti se.
|
Natisni
. Nisem je mogla odnest ven iz trgovskega centra. Švic mi je tekel dol po riti. Od jeze sem se v avti jokala. 
? Je to sam prehodna faza? Kako jo naj obvladam ko je taka? V vrtecu mi pravijo da je zelo pridna, doma pa ko hudič? 
Uh tud jaz upam da tole čim prej mine 
(veselo uporabljamo vse povrsti)!
. Pa kriči, pa se včasih vrže na tla,...odvisno od dneva. Tudi najine rešitve teh težav so odvisne od situacije, nikoli pa mu ne popustim, ker potem bi bila šele veselica...Moram priznati, da je tudi mene včasih kar malo sram, če se to zgodi v javnosti, ampak otroci so pač otroci in mislim, da kar vse preživljamo isto! Bomo že, a ne!
