Anonimen
|
Pred dnevi sem zasledila tale članek ob prebiranju revije in se mi je zdel zanimiv,da bi ga delila z vami:
Česa ne smete reči svojim otrokom
Če se Carol Dweck, doktorica psihologije, raziskovalka na prestižni univerzi Stanford, ne moti (in gre za znanstvenico, ki ji znanstvena srenja še ni očitala, da bi prikrojila katero od svojih študij), so prevladujočemu prepričanju, da so uspešni le tisti ljudje, ki imajo o sebi dobro mnenje, šteti dnevi. Odrasli in še posebej otroci, ki jih pogosto hvalijo, tudi brez pravega razloga, so bolj tekmovalni in imajo manj posluha za druge, za povrh pa so tudi precej bolj negotovi, ker jih je ves čas strah, da bi odpovedali. Če torej hočete iz svojega otroka narediti človeka, ki se bo, ker bi rad slišal, kako dober je, loteval samo najpreprostejših nalog, zadošča, da mu kar naprej dopovedujete, kakšen as je, zlasti če sta tisto, kar poudarjate, njegova bistrost in nadarjenost.
Pohvala vrača udarec
Carol Dweck, psihologinjo, ki je s prestižne newyorške univerze Columbia pred časom presedlala na (še uglednejši) kalifornijski Stanford, je že dolgo zanimalo, zakaj kar nekaj – pravzaprav kar precej – zelo nadarjenih otrok v šoli in pozneje odpove. Navsezadnje so tudi člani Mense, društva najpametnejših ljudi na svetu, ne le vrhunski znanstveniki in raziskovalci, temveč tudi kak kuhar in prodajalka, torej ljudje, ki očitno niso izkoristili vseh svojih možganskih potencialov.
Dweckova se je odločila, da pride stvari do dna s poglobljeno raziskavo, s katero je s svojimi sodelavci – pravzaprav s samimi sodelavkami – skušala dognati, kaj je tisto, kar mnogim najinteligentnejšim med inteligentnimi preprečuje, da bi se izkazali, kot bi bilo od njih pričakovati.
Dr. Carol Dweck se je v svoji študiji, zanimivo – kdo utegne reči, da pravzaprav nekam pomanjkljivo –, osredotočila na eno samo stvar, na pohvalo. Saj veste, da staršem različne vzgojne avtoritete kar naprej naročajo, naj ne skoparijo s hvalo; nič čudnega torej, da je raziskava, ki so jo vodili sodelavci že omenjene univerze Columbia, pokazala, da osemindevetdeset odstotkov ameriških staršev (najmanj) petkrat na dan pohvali svojega otroka, petinosemdeset odstotkov očetov in mam pa potomcem kar naprej govori, kako so bistri. Ali pa je takšnih morda še več, le da tega ne priznajo?
No, in prav v tem je čer, sporoča Dweckova in svojo trditev ilustrira s primerom enajstletnega Thomasa, učenca ene najprestižnejših newyorških osnovnih šol, v katero lahko hodijo le tisti otroci, ki so se na obveznem testu inteligence uvrstili v zgornji odstotek. Thomas je eden najpametnejših med pametnimi – na testu se ni uvrstil zgolj med zahtevani odstotek, temveč med zgornji odstotek zgornjega odstotka! Kljub vrtoglavemu IQ pa fantek pri pouku ni preveč uspešen. Njegovi starši ugotavljajo, da se stvari, ki mu niso v trenutku jasne, najraje sploh ne loti, in da se izogiba izzivom, ki jim morda ne bi bil takoj kos. Ker ni že kar prvi dan osvojil vseh pisanih črk, sploh ni več hotel odpreti čitanke, ker so ga ulomki, ko jih je prvič videl, preplašili, je zasovražil matematiko.
Tako kot on, ugotavljajo raziskovalci, ravna precejšen del zelo nadarjenih otrok, ki jim govorijo, da so zelo bistri, pa so zato prepričani, da jim bodo stvari šle kar same v glavo. Če jim ne, so prepričani, da z njihovo pametjo le ni čisto tako, kot so jim dopovedovali, da bi se bolj potrudili, pa jim ne pride na misel – mar ni to, napor, nekaj, kar je rezervirano samo za butaste?
Kdor svojemu otroku dopoveduje, da je bister, ugotavlja Carol Dweck (rezultati raziskave, ki so jo izpeljali v newyorških javnih šolah, so podobni), mu ne vliva poguma in volje do dela, nasprotno, zdi se, da je to eden najpomembnejših, celo najpomembnejši razlog, da otrok v šoli odpove.
Profesorica s Stanforda je, da bi dokazala svojo domnevo, s štirimi sodelavkami na štiristo petošolcih in petošolkah iz nekaj deset šol v New Yorku izvedla takle preskus: iz posameznih razredov so poklicale po enega otroka, ta pa je moral v naslednje pol ure rešiti zelo preprost inteligenčni test. Naloga je bila razmeroma lahka, tako da so se vsi otroci izkazali. Raziskovalke so po koncu pohvalile vse otroke, ne pa vseh enako. Približno polovici so, ne glede na dosežene točke, rekle, da je videti, kako bistri so, drugi polovici pa, da je očitno, kako zelo so se potrudili.
Isti otroci so za tem dobili še eno nalogo, vendar so to pot lahko izbirali. Ena od možnosti je bil test, dosti težji od prvega, pri katerem pa se je mogoče, kot so enajstletnikom rekle raziskovalke, marsičesa naučiti, druga možnost so naloge, ki jih bo igraje rešiti. Kar devet od desetih otrok, ki so jih pohvalili za trdo delo, se je odločilo za težji test, osem od desetih otrok, ki jim je bilo rečeno, da so bistri, pa za lahkega – komajda kdo je bil pripravljen tvegati, da se bo pokazal za neumnejšega, kot so domnevali odrasli.
Zakaj je tako? »Če otrokom dopovedujemo, da so bistri,« ugotavlja Dweckova, »jim sporočamo, da je to predstavo treba za vsako ceno vzdrževati, da si ne kaže privoščiti napake.«
Pri naslednjem preizkusu otroci niso mogli izbirati. Tretja serija vprašanj je bila težka, namenjena dve leti starejšim otrokom. Vsi so, kot je bilo tudi pričakovati, odpovedali, občutki po porazu pa so bili zelo različni. »Bistra« polovička je bila vsa iz sebe; no, zdaj se je pa pokazalo, da v resnici sploh niso tako zelo pametni! »Pridna« polovica otrok pa se je zelo zavzela, vneto je reševala naloge, ki jim ni mogla biti kos; prepričani so bili, da so neuspešni samo zato, ker se niso dovolj potrudili!
Carol Dweck je bila že prej prepričana, da starši, ki hvalijo otrokovo (domnevno ali zaresno) bistrost, svojemu sinu ali hčeri hudo škodijo, presenetilo pa jo je, ko je videla, kako zelo koristno je, če poudarjamo pomen trdega dela in pridnosti.
Ugotovitve veljajo za vse, za otroke iz bogatih in revnih družin, tako za fante kot za dekleta – posebej za druge, kajti pokazalo se je, da poudarjanje bistrosti in nadarjenosti najbolj škodi prav najbolj bistrim deklicam; te ob prvem neuspehu kar poniknejo. Razočarale so, si rečejo, sebe in druge!
Če torej hočete svojemu otroku dobro, svetuje razvojna psihologinja, ki že celih deset let proučuje vpliv pohvale na otroke, ne poudarjajte njegovih talentov, tudi pameti ne, temveč zagnanost in trud. Sploh pa, ugotavlja vse več raziskovalcev, majhnih (in tudi velikih) ljudi ne kaže pretirano hvaliti. Ni še tako dolgo, kar so predvsem ameriški psihologi – nekaj jih je prišlo predavat tudi k nam – govorili, da si lahko le otroci, pri katerih ne varčujemo s pohvalo, ustvarijo dobro mnenje o samih sebi, tako imenovano dobro samopodobo, bližnjico do uspeha in sreče, zdaj pa se je skesal celo eden najbolj znanih zagovornikov te domneve, dr. Roy Baumeister. Če študentu, ki mu ne gre, popravljaš samopodobo, se bodo njegove ocene, ugotavlja v svojem zadnjem članku, še poslabšale.
Če torej gre verjeti Carol Dweck in vse več njenim kolegom in kolegicam, ključ do uspeha torej ne leži v dejanski ali namišljeni bistrosti posameznika, temveč v trdem delu in vztrajnosti. Svet spreminjajo, pravi raziskovalka, tisti ljudje, ki ob prvem porazu ne vržejo puške v koruzo, ampak trmasto vztrajajo, prepričani, da bodo izzivu kos, če se bodo še bolj potrudili. Ker so jim že njihovi starši vcepili prepričanje, da je le trud vreden pohvale, zlepa ne izgubijo motivacije za delo.
Kot je rekel Župančič: Osel gre samo enkrat na led. Modrec si pravi, danes sem pal, jutri bom plesal po njem!
Tekst: MAJA LUPŠA
Foto: Photo Alto
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
leti.
! 
