živa
|
Danes sem zadnjič v dvoje sama z malim, ker grem v ponedeljek v porodnišnico po dojenčka , in sem se zatrdno odločila, da bova šla spat na pomirjujoč način (ves teden so ga dajali spat drugi, tašča ali moja mami, čez vikend mož, vedno brez problemov, spal je pa od ure in pol do treh ur). Ahahaha, sanja svinja o koruzi. Mali me vrti okrog prsta in izsiljuje. Meče se po meni, me gleda in se mi smeji v obraz, izsiljuje z jokom, je užaljen, trmari, leze iz postelje, se valja in brca ... Ni pomagalo božanje, zibanje, crkljanje, petje, nežno prigovarjanje, strogost, vpitje, nič. Na koncu, po eni uri, mi je čisto prekipelo, nato pa je za zaprtimi vrati v joku po treh minutah zaspal. Počutim se kot gnoj, ker me je spet sprovociral, sem pa uvidela in sem končno prepričana, da gre za izsiljevanje. Mame smo pač mame in moj mali točno ve, kako hudo mi je, kadar se "moram" razjezit. Sem se malo potožila, no ja, kaj dosti bolje se pa kljub temu ne počutim. Lp, živa
|