Anonimen
|
sem npr. anonimna2.
rada bi ti dejala, da te razumem in da je malo manjkalo, da bi se na glas razjokala, ko sem to brala. Ker te razumem in sem vsako besedo doživljala. Nisem delala splava, sem pa razmišljala o tem, saj sem zanosila prehitro po CR, prehitro po prvem otroku ( mali ni bil star niti leto dni ), v času, ko sem bila čustvena razvalina...
Ko sem naredila test in je bil pozitiven, sem samo jokala, nisem mogla spat, smilil se mi je moj prvi otrok in ko sem samo pomislila, da bom še nadaljni dve leti doma, sem mislila, da se mi zmeša. Mož me je tolažil, a sem videla njegov strah. Hudo mi je bilo, ker je bil najprej tako optimistični, potem pa sem mu to podrla s svojimi solzami.Bilo mi je grozno in želela sem si, da ne bi bila noseča.
Razmišljala sem o splavu, čeprav vem in sem vedela že takrat, da ga ne bom mogla narediti. Bilo me je groza vseh naslednjih mesecev. No, po dveh tednih kar sem vedela za nosečnost, sem začela močno krvavet in sem splavila. Kri je lila iz mene in jaz sem čutila olajšanje, pa vendar sem se počutila krvio kot da sem naredila pravi splav, kot da sem se jaz tako odločila.
Ni mi bilo hudo, vsaj mislila sem si, da mi ni. včasih sem prebrala kaj o spontanem splavu tu na RR, brala kako jokate za otroka in nekega dne se je v meni zlomilo: tudi jaz sem imela na poti otroka do katerega pa sem bila tako nesramna. Prišla sem domov ter se med tuširanjem zjokala tako kot bi se morala takrat, ko sem ga izgubila, svoje drobno bitjece. Čudno, vse to se mi je dogajalo na dan, ko sem imela ( po izračunu na RR ) predviden rok poroda. In še danes me včasih prime in jokam za njim, za mojim nerojenim otrokom.
Vem, da je bilo bolje tako kot je bilo, ker sem bila čustvenu preveč zlomljena, da bi lahko bila tako hitro mama, pa vendar se včasih vprašam, če je bilo prav, da sem si to želela kar se je potem zgodilo. Strah me je, da se mi bo to vrnilo in ne bom mogla imeti drugega otroka, ki si ga pa sedaj že počasi želim.
Oprosti, draga anonimna, da sem izrabila tvojo temo za to, da sama napišem svoje občutke, a si me spomnila na mojo bolečino. Pošiljam ti  in objem ter vedi, da si naredila prav, da si sprejela odločitev, ki je takrat bila zate edino sprejemljiva in držim pesti, da bo tvoje srce enkrat pozdravljeno. Vem, da pozabila ne boš nikoli...
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. 
. Je pa res, da zelo podobno razmišljava.
