monja
|
Joj, ko vas berem, imam sama solzne oči, saj dobro vem, kako je bilo lani. A takoj naj povem, da je bilo to uvajanje zame hujše kot za mojega sončka. Se je prej privadil kot jaz. Seveda je tudi jokal, jaz pa doma. Ko sem prišla po njega, so mi rekle, da je veliko boljše. Da malo pojamra, seveda, ker me ni, malo pojokca, a se potolaži. Jaz pa sem doma jokala kot dež. Imela sem dela čez glavo, pa sem bila kot paralizirana. Sploh nisem nič delala. V prsih me je tiščalo. Samo mislila sem nanj, kako je zdaj, se joka, je žalosten, kaj doživlja. In tako vsak dan. Pa je vmes parkrat zbolel-smo imeli res hudo prejšnjo jesen in zimo, več doma-a to je že druga zgodba- in takrat sva se cartala in se JAZ nisem odlepla od njega. Potem pa sem par stvari pošlihtala v svoji glavi, se sprikjaznila, da sva nekaj ur na dan fizično ločena IN ŠELE, KO SEM SE SPRIJAZNILA JAZ, SE JE TUDI SIN!!!!!! Je pa ta začetek in prvi tedni res katastrofa za čustva matere in otroka, prava kriza. Postopoma je bolje, zato je pomemben čas. Iz danes na jutri ne bo, bo pa sčasoma. Vsak dan lažje, lepše in za oba prijetna izkušnja. Pomemben je pozitiven pogled na vrtec, da bo otroku tam lepo, bodo poskrbeli zanj in se navadili drug na drugega, kaj posamezen otrok potrebuje, kako ga potolažiti. Otrok čuti" aha, mamica me dobre volje odpelje tja, potem ji zaupam tudi sam, to je dobro okolje zame". Resnično deluje na tak način, preko vas. Lahko mi verjamete, sem sama bila tako obupana kot danes ve. Pa sem tudi odprla temo in so mi punce z RR pisale vzpodbudne besede, zato vam skušam pomagati. Boljše bo. Pride dan, ko se bo veselil vrtca. To je zanj pomemben korak v življenju in veselite se z otrokom, čeprav se danes zdi, kot da vam ga jemljejo vstran, saj ste zdaj preživeli skupaj 24/7. Če pa se doma zjočete, pa tudi nič ni narobe, saj ta "negativna" čustva, strah, negotovost morajo na plan. Potem pa se zberite in otroku dajte vedeti-z mimiko, besedami, smehljajem...-da je vrtec ok, da ga imate radi in da ZMERAJ pridete ponj. In ne se pretvarjati, v vas pa bo spet gorje! To mora biti pristno in takrat bo kot tako začutil še otrok. Sem že v ponedeljek pisala pod podobno temo in bom danes zaključila z isto mislijo. "Dejstvo je, da otrok ne more biti večno z menoj 24 ur na teden. Ker tega dejstva ne morem spremeniti, ga sprejmem!" Na tem sem delala jaz, na svojih čustvih in doživljajih. Je pa to zelo naporno, tudi kot obdobje in vam bo pobralo veliko energije. Cilj pa je zadovoljen in srečen otrok! In seveda mamica z nim! Čim manj solz vam želim, da se čim prej "vklopite" v vrtčevsko življenje in dnevi bodo spet prijetnejši! monja
_____________________________
Mati ni oseba, na katero bi se opirali, ampak oseba, ki naredi opiranje nepotrebno...
|