muza
|
Ko smo se mi preselili v drug kraj oddaljen cca 120 km in smo renovirali stanovanje (staro 30 let), katerega je bilo pač nujno obnoviti, smo tudi "ropotali". Brez tega se pač ne da renovirati, a ne?
Mi je bilo sicer neprijetno, ker smo delali hrup ob obnovi kopalnice, WC in kuhinje, vendar smo strogo pazili, da je bilo hrupa minimalno. Res pa je, da smo lahko obnavljali v glavnem v petkih in sobotah, ker smo večinoma delali sami s še kakšno pomočjo in smo se za vsako delo vozili tja in nazaj, kar je bilo možno le ob koncu tedna in je bilo precej naporno. Ob nedeljah pa smo delali takšna dela, katera ne povzročajo hrupa npr. beljenje drugih prostorov, itd. Nikoli nismo pričeli z delom pred 8.00 uro in vedno končali pred 20.00 uro. Zaradi uvidevnosti do stanovalcev bloka, seveda. In kar je zelo pomembno, vedno smo objavili na oglasni deski opravičilo za hrup s terminom in urnikom obnovitvenih del in s tem seznanili predsednika hišnega sveta.
In na podlagi tega bi človek pričakoval vsaj malo tolerance in strpnosti s strani stanovalcev. Vendar žal so bili tega zmožni le nekateri!!?!! In na koncu se je izkazalo, da tisti najmanj strpni niso bili prizadeti zaradi povzročenega hrupa, ampak zaradi majhne lastne srčnosti, zavisti in nevoščljivosti. Saj bi bilo tudi njihovo stanovanje po 30 letih že krepko potrebno obnove.......
In ja, gleda se samo lasten zorni kot. Ko nekdo s še kom pride na vrata malo pred 20.00 uro ves jezen in zaščitniški, da njihovi otroci ne morejo zaspati (pa verjetno ne zaradi hobby orodja pri pritrjevanju talnih obrobnih letev, ampak zaradi otroške razigranosti), ne vzamejo v ozir, da se z delom mudi in očka hiti, ker čez dva dni prihajava z novorojenčkom iz porodnišnice in je potrebno otroško sobo nemudoma dokončati.... Mi se npr. nismo jezili, ko sta sosedova mulca priredila party z glasno muziko in nenehnim loputanjem vrat, ker je mularija nenehno prihajala in odhajala, ko sta šla starša na počitnice, pa so mejili na našo spalnico in smo imeli dojenčka. Pač tisto noč nismo kaj prida spali, pa kaj?!
No hvala Bogu, da smo se iz bloka kasneje izselili in se vrnili v naš kraj, v naselje od koder smo prišli. Človek iz bloka sploh ne ve, kaj pomeni imeti hišo in dobre odnose z vsemi sosedi. V bloku se vedno najde kdo, ki teži. Tukaj imamo super razumevajoče sosede in takšni smo tudi mi. Si namesto da bi en nad drugim nergali in sitnarili zaradi malenkost hrupa, vedno eni drugim pomagamo in na koncu smo vsi veseli in zadovoljni in tako je že od nekdaj, ko so še naši starši bili v naših, mladih letih.
Pa ne želim biti nesramna, vendar me je tema malo zbodla, ker se na stvari gleda vedno tako sebično, pa še lastno izkušnjo imam na to temo.
In ko takole razmišljam, kaj misliš da upokojenca nemara ne moti in ga ne dela živčnega pogosti jok in dretje vašega otroka npr. celo ponoči in morda še več noči zaporedoma? Seveda ne vem, koliko imaš stare otroke in nisem imela namen napisati konkretno zate, ampak gre bolj za teoretično razmišljanje. Pa tudi obnove stanovanja si ne boste nikoli umislili?? Pa brez zamere in lp.
|
Natisni
prišla domov iz porodnišnice, je sosed začel kopalnico rušit, pol je keramiko polagal ... ker je vse delal sam (je v penziji in ima pisan čas), je trajalo celo večnost; mislim, da več kot dva meseca vsak dan (razen nedelje) že od 8. ure zjutraj 
Vem, da v nedeljo npr. ne smeš niti trave kosit, kurit itd.... 
. aja, tko, zdej so pravila že osebna, haha. js razumem da živim v bloku, in se tko obnašam. zato pa pač potrpim ko je treba, ma ne moreš pomagat. 
največje presenečenje sem pa doživela, ko je pri nas s petka na soboto ob enih ponoči, ko smo že spali, zvonilo, pa je sestra odprla in zagledala policaja .....ma kva....prijava da vrtamo 
. 
