Temari
|
Jaz dostikrat z zelo kislim nasmehom rečem "saj bo, ko bo", pa čeprav mi je po sedmih mesecih že težko izreči te besede, ker mi v glavi odmeva ZAKAJ NI?!? Pa se sama sebe prepričujem, da to ni nič takega, pa saj je komaj sedem mesecev minilo, imam še čas, ne sekiraj se in "saj bo". In upam, da če si bom to večkrat povedala, bom začela v to tudi verjeti. Vse, samo da zmanjšam razočaranje ob M. In sem vesela, če katera pove, da pričakuje naraščaj. Še posebej na tem forumu, kjer se srečujemo s podobnimi problemi. Obenem pa se sprašujem "zakaj to nisem jaz?". Prvih par mesecev nisem polagala nobene pozornosti na to, ampak sedaj me pa že malo grize. Ali je slučajno kaj narobe? Naj počakam, da mine celo leto ali naj se preprosto zlažem svoji G, da me pregleda? Naj izkoristim veze (sestra je "sestra"), da pridem prej na vrsto? Zdaj, ko čakam na M, mi je "saj bo" v uteho. Ne upam si niti pomisliti, da bi nama slučajno uspelo. Srečo imam, da me moja družina ne sprašuje o tem. Spoštujejo mojo (najino) zasebnost in se ne vtikujejo v to. Ravno zato se lahko z njimi tudi odkrito pogovarjam o problemih okoli zanositve. Njegova družina pa je drugačna. Konstantna vprašanja kdaj bo, ali je že....Lahko je to reči nekomu, ki že ima otroke. Ki že ve, kako je biti mama oz. oče. In potem, da je udarec še večji, me mlajši brat od mojega vpraša:"Kdaj mislita Špelci (nečakinji) narediti sestriča oz. sestrično?" Kot da ne bi govoril o NAJINEM otroku, ampak samo o "sestriču oz. sestrični". Če bi bilo to tako lahko, bi imela že tri, ne samo enega. Včasih si celo dovolim sanjariti o malemu čmrlju - kako ga bom držala v naročju ter mu prepevala, kot je to meni delala moja mama, kako bo prvič rekel MAMA... Prav vidim ga, kako lovi metulje, zlaga kocke, si vrta po nosu in je preprosto otrok. Najin čmrljček. V redkih pogovorih, ki jih imava o otroku - tema nama (meni) je namreč rahlo mučna - planirava njegovo prihodnost, ugibava, komu bo bolj podoben, kateri babici ga bova poslala na počitnice in zakaj bo ostal kar lepo doma, kam bomo šli skupaj na morje, kakšna bo disciplina (on je bolj strog, samo mu ne verjamem, da bo tak tudi ostal), kako ga bodo sprejele mačke - ali mu bodo spale pri glavi ali pri nogah... Toliko smeha je na ta račun. Potem pa spet... Več sreče prihodnjič. Bom nehala pisat, da mi ne bo še bolj hudo, kot mi je. In ja... razumem vse, ki greste skozi to vsak mesec. Saj bo...
_____________________________
Življenje se ne meri s številom vdihov, ampak s številom trenutkov, ki ti vzamejo dih.
|