Hanna M.
|
pri nas ima Zala že nekaj časa obdobje, da je Kekec. Saj veste, tisti znameniti Kekec iz trilogije Josipa Vandota. Ona je največkrat Kekec, jaz sem včasih Mojca, v bližini pa so vedno tudi Bedanc, teta Pehta, Brincelj Rožle in Zanko, (ta je nastal iz pesmice; če ti kdo nastavi zanko). Zadnjič sva bili v trgovini pa Zala zakliče; ja mami, a veš, da sva Mojco pozabili doma, zaprto v omari? Vsi v trgovini so me pogledali z zgroženimi facami, (otroka zapira v omaro), začela sem se smejat in sva šli naprej. Tudi, ko pride v vrtec, jo vzgojiteljica vpraša; a si danes Zala ali Kekec? da ve s kom ima opravka. Čeprav sem se tudi že jaz spraševala, če je takšna intenzivnost vživljanja v vloge sploh dobra, sem ugotovila, da je to le obdobje, ki mine. Ima pa moja hčera res veliko domišlije in nas velikokrat nasmeji do solz. Včeraj mi je rekla tole. Mami, ti se rajši tukaj zraven mene used, pa mi povej, kako je bilo v službi! Mi je kar sape zmanjkalo, pol sem pa komaj zadrževala smeh, ko sem razlagala kako je bilo, ona me je pa pri svojih rosnih treh letih tako resno poslušala.
_____________________________
Bog, daj mi pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko, daj mi moč, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti in modrost, da ločim to dvoje.
|