Nika v službi
|
Jaz relativno pogosto hodim na službene poti in pri nas ni večjih problemov. Je pa pri nas že od vsega začetka tako, da si midva z možem skrb za našo punčico (sedaj 20 mesecev) vedno deliva. Popoldneve preživljamo skupaj ali pa izmenično, spat jo tudi dajeva izmenično - en dan oči, en dan mami. Iskreno povedano, gre očiju "uspavanje" bolje od rok, pri meni bolj tečnari. Vsak ima svoj obred in ona pač ve, kako stvari stojijo, ko je mami zraven njene postelje in kako, ko je zraven oči. Pa to je povsem o.k., se mi zdi. Ko sem prvič šla na pot po porodniški in vrnitvi na delo (Nika je takrat imela 14 mesecev), je tudi mene malce stisnilo, ampak hkrati so bili občutki podobni tvojim, naja31. Kar veselila sem se - sama, v hotelu malo wellnessa, pa spanje celo noč, pa kakšna večerja povsem v miru, sprehod po mestu, nakupovanje, pravi luksuz! Doma so se med mojo odsotnostjo povsem brez problemov "uštimali". Je pa res, da sedaj, ko je večja, veliko bolj pogreša mamico. Ko me ni, večkrat čez dan reče "mami", gleda, kdaj se bom pripeljala z avtom, ves čas ponavlja, da je mami daleč (ker ji tako razložimo, da gre mami na potovanje daleč, daleč...) itd. Ko se vrnem, je neznansko vesela in to so krasni trenutki. Ker sicer se zelo nerada crklja in stiska (ves čas mora biti akcija), mi pravzaprav prav godi, ko je potem po vrnitvi, prilepljena nekaj dni name. Samo mami, mami. Predlagam, da začneš počasi deliti skrb z možem oz. partnerjem, za vse bo bolje. Sicer pa mi je tista varianta s sončki od April izredno všeč. Jo bomo uvedli!
|