Gina
|
Meni se zdi, da nič ne pomaga. Vse je v genih. Lahko se vsak dan pregovarjaš do nezavesti, pa bo naslednji dan isto. Vzgoja je bolj čudna reč. Edina reč, ki pomaga, je ta, da si bolj trmasta kot ona. Našo je že nekdo enkrat odpeljal, pri štirih letih, na morju. Hvala bogu samo pred svojo prikolico in so skupaj z njegovim v punčko oblečenim fantkom jedli večerjo - en nora familija so bili - jaz sem pa skoraj živčni zlom doživela, ko ta male ni bilo. Ona bi pa takoj čez eno uro že spet z nekom šla. Šele tam nekje v OŠ si je dala dopovedat, da z ljudmi se ne sme iti. Pa v trgovini je skakala povsod okrog, kar bi še danes počela, če ne bi bila jaz zmaj - pa je že nič kolikokrat šla ven iz trgovine sredi šopinga, pa ničkolikokrat je sploh posledično s seboj nisem vzela preventivno v trgovino... Nič drugega ni pomagalo, kot tečna in zoprna mati, ki je trenutek ne izpusti iz očesa in na vsak milimeter ukrepa. Ogromno energije gre, ampak je pa resnica da je z leti malo boljše. Pa tudi to je resnica, da pri nekaterih otrocih posledice ne pomagajo. Naša npr. vsak dan pusti vse cote, kjer ji odpadejo iz nje, pa je morala vedno vsakič sama ponje, sama pospravit, včasih smo jo tudi sredi noči zbudili, da je šla pospravit za sabo,...naslednji dan isto. Milion reči ti lahko še naštejem, končna ugotovitev je, da so geni močnejši od vzgoje. Edino to me rešuje, da ta mali pa mi da roko in hodi z mano, v trgovini nikamor ne gre od mene, pospravi takoj, ko mu rečem.... Pa ni moja zasluga ne to, da je hči taka, ne to da je sin tak. No, malo že je. Če bi jo pustila, da dela, kar hoče, bi se zmešalo obema. Meni itak, ta mali pa zato, ker bi bila tako razvajena, ker bi bilo vse po njeno, da bi najbrž samomor naredila, ko bi prišla v real life. Pa itak bi v toliko nevarnosti zašla, da vprašanje, kako bi se izteklo. Skratka, samo trma ti bo pomagala, odločnost. Pa leta, ta tudi prinesejo svoje - zdajle je vendarle v najhujšem obdobju, bo tudi to mimo. srečno
|