Anonimen
|
Danes sem imela prav zanimiv miselni utrinek o moških
Da ne bo pomote..bom že na začetku povedala, da imam svojega moža zelo rada, da se super ujemava in razumeva in da smo srečna družina.
Moj mož je res čeden moški. Spoznala sva se pred leti na eni skupni dejavnosti in že takrat mi je bilo jasno, da ta človek puncam meša glave...samo s svojim videzom.
Moram povedati, da jaz na čedne moške ne padam...enostavno se mi ne zdi, da bi pretirano lepi tipi v meni vzbujali strast, metuljčke v trebuhu...nimajo 'tistega nečesa'. Se mi zdijo bolj za v vitrino postavit al kako naj povem.
Skratka, zgodilo se je, da sva se po eni moji nesrečni ljubezni sedanjim možem zelo zbližala..zmeraj je bil dober in pošten do mene, iskren, pozoren...in postala sva par....ni bila neka velika romanca, ampak sčasoma sem odkrila, da sva kot ustvarjena drug za drugega, ujemava se tudi v spolnosti. Same pohvale
Kje je torej 'problem'? V življenju sem bila enkrat res noro zaljubljena..ta moški sploh ni bil lep, niti pod razno...Močne moške poteze obraza, močan nos, odločen pogled...
In zdaj pogledam svojega šefa, ki je enak...prav nikakršen lepotec, ima velik nos, 10 let je starejši od mojega moža, na videz povprečen moški...ampak se mi zdi, da ima' tisto nekaj'...prav srce mi razbija, ko ga vidim...evo, prav sram me je.
Ne pišite mi, da sem zaljubljena ipd, ker nisem. Ko pridem domov, na to popolnoma pozabim, le vsake toliko časa se spomnim. Seveda niti pod razno ne bi imela kake afere s šefom.
Me je pa napotilo k enemu razmišljanju...
A ve verjamete, da vsak od nas izloča določeno snov (feromone?), ki privlačijo točno določene moške/ženske...in da je ljubezen na začetku bolj kemija, kot nekaj razumskega..? In kako naj 'premagamo naravo'??
Pa en lep dan!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ok, sama bom morala najti odgovor..
