Martina27
|
Pozdravljene! Včeraj je v mariborski porodnišnici rodila moja najboljša prijateljica in ker še popadki niso bili tako hudi (dobila je gel v nožnico)sem lahko prišla v dnevni prostor k njej.Ko sem jo takole opazovala kako se reva muči s temi popadki me je postalo tako strah pred porodom,da se mi zdi,da bom jaz umrla.No ti popadki so se kar stopnjevali in ko je bilo že vse skupaj tako daleč da so jo odpeljali v porodno sobo sem jaz morala odit,fant je pa ostal zraven nje.Ko sem zapuščala porodne sobe je ravnokar ena rojevala in ko sem šele to slišala mi je bilo dovolj.Prišla sem domov in sem tako jokala,da je bila groza.Jaz si sebe sploh ne predstavljam kako bom vzdržala to bolečino,da ne bom panična,histerična in preglasna ob vsej tej bolečini.Sicer sem šele v 20t nosečnosti in še je prehitro,da bi se z tem obremenjevala,ampak kar sem včeraj tam videla in slišala mi je bilo dovolj,da me je postalo nenormalno strah.Boga reva niti govorit ni mogla ko so se začeli popadka,tako se mi je smilila,da bi tam najraje kar zajokala. Ponoči sem sanjala,da rojevam in me je moj fant zbudil,ker sem baje ful brcala in ko sem se zbudila sem bila cela mokra.Mati moja to so že nočne more! Jaz vem,da ko bom šla rodit,bom trpela ko kristus na križu,hkrati pa vem,da če ste oz.so to dale vse ženske skozi bom še tudi jaz,le kako bom to vse skupaj prenesla nimam pojma!!! Je rekel moj fant,da zato občuduje vsako žensko posebej ki da ta dogodek skozi v svojem življenju,hkrati pa nam zavida,ker ve ,da je to najlepša zgodba našega življenja,ki je fantje nikoli nebodo doživeli.Zato si pa tako želi bit zraven pri porodu.Naj kar bo,naj vidi kako moramo v resnici trpet,tam na tisti postelji. Malo sem se spovedala,da mi je malo lažje,ker vem oz.upam,da nisem edina,ki me je poroda tako zelo strah.:zmeden: MARTINA 20t
|