zmajči25
|
Joj, kako te razumem! Kot bi brala svoj post pred pol leta. Moja je že od porodnišnice dalje (torej od 4.dneva starosti) dalje imela krče, ki so se do dopolnjenega 2. meseca samo stopnjevali in jaz sem bila čisto na koncu. Skozi se je jokala, zvijalo jo je 100/uro, jaz nisem jedla nič razen piščanca in riž ali krompir, nič ji ni pasalo, razen visenja na joški po ure in ure. Sprobali smo milijon kapljic, mazil, .... Spali smo zeeeeeeeelo malo, ponoči še najmanj, v vozičku se je skozi drla, v avtu se je drla, doma se je drla,.... Tako da sem mislila, da se mi bo utrgalo. Mala se ni umirila pri nobenem, niti pri tatiju, tako da je bila edina varianta joška. To obsedeno stanje je trajalo do dopolnjenega 4. meseca starosti in sem že mislila, da teh krčev, dretja, nespanja, ne bo nikoli konec. Ko mi je kdo rekel, kako je lepo na porodniški sem samo zavijala z očmi in komaj čakala, da grem delat. Potem pa se je stanje po 4. mesecu začelo umirjat, spala je boljše, tudi krči so minili in življenje ni bilo eno samo neskončno dretje. Sedaj ima 11. mesecev, jaz grem marca delat in ne vem, kaj bi dala, da bi lahko ostala z njo še kakšen mesec doma! Skozi se smejčka, čeblja po svoje in je velik srček. Čisto drugo kot v prvih mesecih. Verjemi, vse bo minilo, je pa res, da se ti čas vleče kot jara kača in se ti zdi, da tega ne bo nikoli konec. Prvi meseci z dojenčkom so res najhujši.
|