Jančika_
|
Res ni vedno enostavno. Tudi če se tavečji zelo lepo zamoti sam, ga vedno prinese okoli vogala, ko je treba v miru podojiti malega. Seveda hoče biti del dogajanja. Obleči oba zna biti prav tako avantura. Primer iz resničnega življenja naše družine: oblečem sebe, oblečem tavečjega. Oblečem tamalega, vmes se tavečji sleče. Ga spet oblečem, se tamali pokaka. Ga slečem, previjem, vmes se pokaka tavečji. Pa spet slačenje, previjanje, oblačenje (še sledite ?). Peš po stopnicah iz tretjega nadstropja v klet. Tlačim malega v voziček, tavečji najde podganji strup in se dere MAMI, KAJ JE TO??? Pol se pa samo še smejim . Pri nas je razlike slabi dve leti in prva dva meseca po porodu sem bila sama z obema, ker tavečji še ni bil v vrtcu (razen seveda prvih 14 dni, ko je bil ati na očetovskem). Od začetka sploh ni bil problem, ker je mali bolj ali manj spal, pa nič ga ni motilo, če je tavečji med dojenjem skakal okoli. Zdaj se moram zapreti v sobo ali pa dam tavečjemu risanke gor, ko je na sporedu dojenje, ker sicer mali ne more piti. No, zdaj ko razmišljam, sem se vedno znašla in se še. Sicer nisem zelo pogosto sama, a se vendarle zgodi vsaj 1-2x na teden. Vasji se da precej dopovedati in moram tudi reči, da je, ko smo sami trije, enostavno zlat. Vrtec: imamo ga v naši ulici, 300m od bloka. Malega napokam v štorkljo, rukzak ali izjemoma voziček, pa gremo. Če spi, ga pač zbudim, boh pomagaj, drugače ne gre. Nimam nikogar, da bi ga lahko popazil vmes. Daljše poti: tandem voziček. Zakon! Kopanja: mali gre spat eno uro pred tavečjim, tako da najprej zrihtam malega in ko je že v postelji, še tavečjega. In tista urica z njim je vedno super, ker sva drugače komaj kdaj sama. Z dobro voljo in humorjem se da vse, pa še fajn je!
< Sporočilo je popravil Jančika -- 30.1.2007 10:50:28 >
|