Anonimen
|
Glede popuščanja otrokom, mislim, da je tako: če imaš energijo, da mu strežeš vedno več in se ravnaš po tem, da mu bo vedno in povsod lepo, da bo dosegel kar bo hotel, le da ne bo jokal, potem to kar počni. Jaz je nimam in smo zato kar hitro zmenjeni, kaj lahko in kaj ne. Otrok hitro vidi, kjer so tvoje meje, kdaj oklevaš, če bi mu popustil, in kdaj si odločen, da mu ne boš. Če npr. rečeš: Ne, ne bova šla še ven, pa če se dereš, kolikor se hočeš, in delaš, kar imaš pač za narediti, bo videl, da misliš resno. Če pa rečeš: Oh, no, saj sem rekla, da ne morem, bova šla malo pozneje, ne jokat, in se ustaviš pri njem in se pregovarjaš in vzdihuješ, potem že vidi, da malo vse skupaj že deluje in se sigurno potrudi, da bo še bolj.
|