Anonimen
|
Uf, težka situacija. Ne vem, če znam kaj pametnega svetovat. Ne vem, to bo samo razmišljanje, potem pa sam oceni, ali sem se prav usmerila: Bil si z osebo, ki si jo imel rad. Pravzaprav si jo imel vsak dan bolj rad. In bolj ko si se zavedal, da je ona tvoja ljubezen, bolj te je bilo strah, da bi to ljubezen izgubil, še posebej, ker je zaradi takšnih ali drugačnih razlogov prihajalo do konfliktov. Bilo te je strah, da nisi dovolj dober in da te bo zapustila. Imam prav? Od tu izhajajo poskusi kontrole nje, ker si na tak način (zavestno ali podzavestno) upal, da jo boš obdržal pri sebi. Zadnja stopnja tega je bil izbruh nasilja. To, da si jo odrinil, nikakor ni prav in to tudi sam veš. Veš, ljudi ne moremo prisiliti, da nas imajo radi. Ali nas imajo ali pa ne. Tako pač je. Lahko delamo na odnosu, ga negujemo, a nič nam ne garantira, da bo večno trajal. Pa še nekaj je: bolj ko skušamo partnerja omejiti, ga spremeniti, privezati nase, bolj ga s tem izgubljamo - s tem ni več tista oseba, v katero smo se zaljubili, temveč postaja samo odvisni člen. Če sem prav potegnila svoje sklepe iz tvojega pisanja, potem moraš začeti delat na sebi. Najprej se moraš imeti rad. In se zavedat, da ni nič hudega, če smo sami. Je lepo imeti ob sebi eno osebo, ki nas ima rada, ki ji zaupamo, a ni nič groznega, če te osebe ni. Lahko pa delamo na sebi, se imamo radi, se spoznamo, vemo, kaj si želimo, kdo smo. Se spopademo s svojimi strahovi. Lep dan tudi tebi.
|