Anonimen
|
Joj kako bi se nekam odselila, da ne vidim in slišim stvari zaradi katerih se živciram že par let, in nič ne kaže, da se bo kaj spremenilo. Stvar je namreč taka, da živimo zraven tašče. Že prej so bli odnosi bolj tako. Zdej je pa še huje, čeprav navzven se kao "razumemo". Nočejo, da se okoli razve kakšen je drug sin (moj svak) oz njegova žena in vse navzven prikazujeta, kod, da je vse ok. Že odkar sta skupaj so sami problemi, laži, prikrivanje, tast in tašča pa ne ukreneta nič oz pravita, da ne vesta kaj narediti. Sodu je izbilo dno, ker ima oče doma obrt (pa tudi nekaj zemlje), vendar sam ne zmore dosti, zato je odvisen od pomoči. Moj in svak naj bi mu pomagala, vendar svak ima zmeraj neke "obveznosti" (voziti ženo po trgovinah in obiskih) ali se zmenijo in niti zraven ne pride. Je pa res, da jima oče, za to plača. Dela malo, nič, denarja se pa ne brani. Moj se čuti odgovoren pomagat, saj oče sam ne more, pa tudi, če denarja ne bi dobil, saj imamo zastonj kurjavo in vodo. Brat pa čisto vse. Že parkrat so načeli temo, s svakom glede dela doma, pa vedno sveto obljubi, da bo pomagal in na koncu nič iz tega. Sej ve, da bo brat naredil tudi zanj. Imam občutek, da nam piše "budalo" na čelu, saj je moj dragi, deček za vse. Zmeraj ko kaj rabijo kličejo mojega in ne sina, ki živi z njimi v hiši. Pred kratkim je bil naš bolan in je tašča brez slabe vesti vprašala mojega, če bi šel to pa to naredit. Na koncu se je moj opravičeval, da ne more, ker je imel slabo vest. Čeprav imava svojo hišo in nam nič ne manjka, nisem srečna, raje bi živela v podnajemu in imela mirne živce, tako se pa sekiram, ker vidim, da smo drugorazredni.
|