Gina
|
Jaz se čist strinjam s tjazyjem. In meni se kaj takega tudi ne bi zgodilo, da bi mlela take neumnosti po glavi. Zakaj? Ker to, ali me ljubi ali ne, itak čutiš, ni treba zato nekih dokazil posebne sorte. Če te ne ljubi (dovolj za tvoje pojme), potem to tudi čutiš. Imaš vsa potrebna čutila za to. Če mi kaj prikriva? Zagotovo vsak človek drugemu kaj prikriva, ampak dokler v svoji duši veš, da te ljubi, dokler si ob njem srečna, kakšen smisel ima tako spraševanje? Naj prikriva, če mu paše, njegov problem. Če pač ne bi bila srečna en ob drugem, bi pač šla narazen. Za oba bi bilo v tem primeru to dobro. Sicer bi bila še naprej neserčna drug ob drugem, a ne. Zaupat? Ja, seveda lahko zaupaš, zaupaš zaradi sebe. Če dvomiš, vnaprej človeka določiš za nezaupanja vrednega. Če pa ti ne zaupaš, ne moreš pričakovat, da bo on tebi. Te reči so vzajemne. Vendar zaupat ne pomeni, da boš nesrečen, če bo nekdo zaupanje izneveril. Pač bo, zato se ne boš sekiral kaj dosti. Saj v bistvu težko kdo res hudo izrabi zaupanje, če ti tega ne dojemaš v svoji glavi tako. Mislim škodit ti ne more prav veliko nihče, če ti tega tako ne dojemaš. Kaj si mislila pod zaupanje? Npr. zaupaš partnerju, da ti bo zvest. Če ti pač ni, vzameš v zakup in greš dalje, brez njega. Ali si mislila, da neki prijateljici poveš zaupne reči, ona jih pa raztrobi naprej? In kaj potem, če vedo o tebi vsi vse? To pa res ni nekaj, za kar bi se človek sekiral - razen, razen če sebi nisi odpustil svojih lastnih bedarij, ki si jih kdaj naredil. Vidiš, torej imaš problem zaradi sebe, ne zaradi nekoga, ki si mu zaupal. Pri vseh rečeh boš prišla do iste ugotovitve, da je daleč najboljše zaupat, ker nezaupanje pelje samo v probleme s samim sabo. Torej zaupam ljudem - zaradi sebe, ker mi je tako bolj enostavno živeti življenje. Je pa res, da če hočeš zaupat, moraš najprej zaupat sebi, da nimaš prav veliko kompleksov.
|