snorlax
|
Seven, zelo lepo si napisala tole.
Drugače se pa pridružujem vašemu klubu. Mene je šokiralo, ker je bil moj prvi otrok vzoren otrok, to vidim šele zdaj, pri drugem. Lahko sem šla z njim kamor sem hotela, enkrat sem povedala in si je dal dopovedat.
Tadrugi pa je popolno nasprotje.  Malo pred drugim rojstnim dnem je bil še "normalen", potem se je začelo. Cviljenje, dretje, brcanje, dol metanje (s tem, da se tako lepo dol vrže, da se nič ne udari). Moram rečt, tako kot Seven, da sem na trenutke pomislila tudi jaz, da ni čist normalen. Takega obnašanja nisem navajena in me je šokiralo. 
Ob tej priliki se moram tukaj opravičit vsem mamicam, s katerimi sem se zapletla v debato okoli tepenja otrok. Zagovarjala sem mnenje, da se otroka ne tepe in tudi sama res nisem nikoli tepla otrok. Ampak zadnjič, ko sem ga previjala in preoblačila, se je zvijal, kričal, kot bi ga iz kože deval, me nabrcal v joško (če zdaj nisem dobila raka, ga nikoli ne bom) in sem mu eno prišvasala čez rit. Tega se ful sramujem in se zavedam, da ni prav, ampak enostavno mi je prekipelo. Naj povem še to, da tega ne bom več počela, kajti pomagalo ni nič, samo jaz sem si spucala ventil in spusila paro ven.
Skratka, če se da, ga nikamor ne peljem več zraven, ker je nemogoče. Nazadnje sem letela v trgovino nekaj stvari kupit in ker sem bila sama, sem ga vzela zraven. Začelo se je lepo. Vsedla sva se v un avtomobilček-nakupovalni voziček. In že sem mislila, da bo tokrat šlo. Potem se je naveličal bit noter in ven. Jemal je stvari s polic, metal dudo po tleh, ko sem ga kregala, se je ulegel na tla (enih 10x preden sva prišla do blagajne), potem je hotel kinder jajčko in sem rekla v redu, jo je vrgel po tleh (le zakaj ), sem rekla nobene jajčke, se je on vrgel po tleh. Ko sem se prebila do blagajne in zlagala stvari v vrečko, je ušel po drugi blagajni nazaj noter v trgovino in se drl, ker me ni bilo nikjer. Jaz pa plačevala, švic mi je dol tekel po hrbtu, nisem mogla ne noter, ne ven.. No, potem ga je en moški pripeljal do blagajne, češ "ubogi otrok, si se izgubil"...
Skratka so dnevi, ko bi enostavno nekam šla in nikoli več prišla nazaj.... in res nisem razumela prej mamic, ki so bile v takem položaju in sem mislila, da je nekaj narobe z njihovo vzgojo. Zdaj pa vidim, da je to v veliki meri odvisno od otrokovega karakterja. In samo upam, da je to res obdobje, ki bo kmalu minilo.
Če ne, boste nekoč brale temo z naslovom "Pustila sem otroke in družino in odšla neznano kam".
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
.
je star 18. mesecev pa je že tako trmast, da je groza..... Kaj še le bo 
