Anonimen
|
Hehehe... Jaz še danes nisem gospodinja, pa kaj? Pa tudi nikoli ne bom. Namerno. Kajti jaz nikoli ne bi hotela biti z moškim, kateremu bi bila prioriteta to, da sem gospodinja. In od tega ne odstopim, pa če se svet podere (beri: sem raje do smrti samska). No, pa imam kljub temu dedca, dva otroka (tretji je v planu), cucka in še morskega prašička. In vsi živimo. In vsi smo zdravi. Nihče še ni zbolel zaradi umazanije, "umetne" hrane ali česa podobnega. Niti po pomoti ne perem vsak dan, kdaj sem nazadnje pomila šipe, se sploh ne spomnim (ampak ven se še vidi, tako, da ni problema), likalnik je še neuporabljen z moje strani (kupljen pred tremi leti), smeti odnesem ven, ko mi že čez rob vrečke ali kante padajo, če pogledaš v moje pomivalno korito, lahko ugotoviš, kaj je bilo predvčerajšnjim za večerjo, za metlo sem pozabila, kam sem jo dala, ko odprem omaro, lahko samo še obe roki naštimam, ker vse začne ven letet in to direkt na betico... SO FU**ING WHAT? Živi smo, zdravi smo, radi se imamo, nismo lačni, nismo bosi, nismo na cesti - kaj pa bi še rada? Jaz nič. Kakšnega jurja več, morda, ja, ampak zato pa z dedcem toliko več delava kolikor pospravljava. Imam raje nekaj pasjih dlak na nogavici kakor pa pet jurjev manj v denarnici. In če prevleke za blazino ne zamenjam vsak dan, bo elektrika vseeno plačana. Da bi pa imela moškega, kateremu bi bilo pomembno pa samo to, da jaz kuham, čistim, pospravljam, perem, likam, pometam, sesam itd., vse ostalo pa ne - NO WAY! Hitro bi bil bivši.
|