Anonimen
|
Tibor je bil v četrtek in petek bolan, ni bil v vrtcu. Sedaj je zdrav in gre jutri nomalno v vrtec. Lansko leto so nam naročili, da naj odsotnosti ne javljamo, razen v primeru, da gre za nalezljivo bolezen. Ne vem, ampak meni je že to čudno, ker v bistvu se to sliši nekako tako, kot da jih nič ne zanima, kaj se z otrokom dogaja. Razen če po kakšnih predpisih pač morajo vedeti za to. O.K., letos smo pri drugi vzgojiteljici in nam je to dovoljeno oziroma je zaželeno. Hvala bogu, se takoj bolje počutim. No, sedaj pa k današnji zgodbi. Dopoldne smo šli s Tiborjem in Mišo na srehod in srečamo Tiborjevega sošolca z mamico. Pa me ta mamica vpraša, če kaj vem, da gredo jutri v živalski vrt. Ko sem se začudila, da ne, da pa Tiborja ni bilo v vrtcu, mi je povedala, da mora prinesti 800 SIT za avtobus in da ja, da grejo. Meni je že spet padla tema na oči. Sedaj pa res več ne vem, ali pretiravam ali ne. Pa ne za 800 SIT, tisto bi najbrž založili, če mogoče zjutraj ne bi imela. Vsaj upam. Ampak zato, ker me niso obvestili, da gredo. Vse telefone imajo, pa ne pokličejo. Pa pravi ta mamica, da kako pa naj zdaj VSE kličejo?! Kako vse? Ja tistih par, ki jih ni, bi pa že lahko poklicali in povedali, madonca. Jaz zase vem, da če bi bila vzgojiteljica, da bi. Pa če bi v zdajšnji službi naredila kaj takega, kot je v primeru vrtca to, da ne bi poklicala staršev in tega povedala, bi definitivno letela iz službe. Ker čisto drugače je, če otroka doma pripraviš na to, da VAU, jutri gredo pa v živalski vrt, in mu poveš zgodbico pobegle antilope, pogledaš kakšno sliko, kaj poveš, npr. kaj od frajerja Kaleja, ga pripraviš in navdušiš za potovanje z avtobusom in podobno. Če ne veš, pa vsega tega ni in se mi zdi, da je velika škoda. O.K., saj ni tako grozno ali tragično, ampak gre za en odnos do otrok, ki jih prepuščamo za skoraj polovico njihovega trenutnega življenja v varstvo vzgojiteljicam. Ali se vam zdi, da je pošteno in dostojno v takih primerih starša in otroka obvestit o teh stvareh ali ne? Ali samo jaz pretiravam?
|