mojca345
|
ko gre otrok prvič v vrtec se ne uvaja samo otrok, temveč tudi starši. mogoče so prvič več ur brez stika z otrokom - oz. več dni zapored. oboji se pogrešajo, seveda pa kaj hitro ta linija pri otroku zapade v izsiljevanje pri otroku. razumem, da je staršu težko, ampak tudi starš mora poskrbeti za sebe. ne pozabimo, da tisto kar čuti starš, posledično leti na otroka. prvo prečisti svoja čustva, potem lahko iščeš rezultate pri svojem otroku. v vseh pisanjih nasplošno je čutiti predvsem veliko nezaupanje vzgojiteljicam. toda dejstvo je, da pri uvajanju lahko naredimo le toliko in toliko, ostalo pa ne moremo, četudi gremo včasih preko vseh zmožnosti. verjamem, da so nekatere vzgojiteljice manj sposobne ali pa imajo premalo intuziasta včasih, nasplošno pa je moje mnenje o njih pozitivno. otrok je doma v centru pozornosti. samo, da pade malo na rito, ker slučajno izgubi ravnovesje, želi pozornost, želi, da ga vidimo. v vrtcu takih pozornosti seveda ne more biti deležen. v vrtcu je drugačen tretman kot pa doma. so pravila, ki se jih moramo vsi držati in seveda se ves dan ne vrti okoli samo 1 otroka. to pa se mi zdi, da je včasih ali pa več kot samo včasih, problem za otrokov ego, ki je navajen konstante pozornosti, tudi na trenutnih neumnostih. zdi se mi, da starši včasih pretiravajo v teh pozornostih, saj je mogoče sami niso bili deležni. oh, ja svet je prepoln kombinacij, situacij. težko je vse razumeti, ampak na srečo, vseh ne bo potrebno nikoli. moj nasvet je, da si vzamete čas za svoja čustva in greste na sprehod ali pa pišete v dnevnik. potem pa se poskušate sami veseliti vrtca in s tem pokažete otroku, da vzgojiteljicam zaupate. ko bo otrok to videl, vas bo posnemal. stvar je povsod ista. četudi greste k privat varstvu bo treba isto narest.
|