Anonimen
|
Tudi jaz delam v podjetju, kjer od mene (in ostalih) pričakujejo, da bom svoje življenje podredila firmi. Za druge ne vem (in me niti ne zanima), ampak pri meni so se pa glede tega krepko ušteli. Ker sem jim jasno dala na znanje, da potrebujem gotovino, so pač mislili, da bom pa delala non-stop. In prva iskrica (negativna) je preskočila.
Hoteli so, da delam vse štiri vikende v mesecu, po oba dneva, po 12 ur v nočni izmeni. Ali to ali pa odpoved. Izbrala sem odpoved. Svoje besede so vzeli nazaj. In nisem šla nikamor.
Potem so malenkost popustili. Če bi lahko samo en vikend delala po 12 ur, ker bi bila rada sodelavka prosta. Pa sem rekla, da ne. Ker je imela rok, do kdaj se sporoči proste dneve v naslednjem mesecu. Spet so skakali in rekli, da ni od mene nič in da lahko grem. Pa sem vstala in šla. In prišla zvečer nazaj, ker so me vmes klicali.
Dopust je poglavje zase. Nenehna vprašanja,ali res moram imeti 4 tedne ali ne. Pa sem jim rekla, da ne. Da bo 14 dni dovolj. Očitno sem jim s tem spet vrgla palčko. Po 10-ih dnevih so me že klicali (ker so vedeli, da sem doma), če lahko pridem prej. Na-a, no way. Kar pišite odpoved, sem rekla. Pa je niso.
In se vsak mesec, ko se piše urnik, skregamo. In vsak mesec posebej mi je vseeno, četudi v istem trenutku odkorakam iz firme. Služb je dovolj. Nisem ne neumna ne nesposobna. Pa se me kar nekako (še) nočejo znebiti.
Ampak je*al me pa ne bo nihče. Ne direktor, ne računovodkinja, ne sodelavke. Edina sem v firmi, ki ima doma dva otroka in dedca, ki ima poleg dnevne službe (jaz pa nočno) še šolo. Nisem niti najmlajša niti nisem prišla zadnja.
Tako, da naj se spravijo kar na koga drugega, če hočejo. Ali pa se bom jaz spravila stran.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
