Anonimen
|
Kira, nisi čudak . Si prav fajn. Če bi živeli kje bližje, bi te že prišla strest iz tvojega stola pred računalnikom in zvlekla ven na sonce in eno kavo . Prava prijateljstva se ohrnajajo neglede na razdaljo in neglede na pogostos stikov. Pred nekaj dnevi sem govorila s kolegico, ki je rekla takole: svoji dve prijateljici iz otroštva vidi mogoče enkrat na leto. In čeprav se v vmesnem času mogoče zdi, da so izubile stik, da njihovo prijateljstvo ni več isto, se vsakič, ko se srečajo, pogovor takoj razvije, a ne o vremenu, temveč o tistih bolj resnih, osebnih, intimnih tadevah. V trenutku se prijateljske vezi obudijo. To je tisto pravo prijateljstvo. Sama imam prijateljico iz otroštva, s katero se vidiva na vsake tri mesece, slišiva se enkrat mesečno, pa še po mailu se vsake toliko dopisujeva. A kljub redkim stikom se je najino prijateljstvo ohranilo. Skupaj sva dali skozi nekaj življenjskih preizkušenj, veselih in žalostnih, si stali ob strani in tega nama nihče ne more odvzeti. Čeprav živi daleč stran, vem, da če bi jo rabila, bi bila tu zame, pa čeprav virtualno. Sama nisem družaben človek, pravih prijateljic imam malo (2 ali tri), imam pa precej kolegic, s katerimi se dobivam na čveku, z faksa, RR-ja ali pa smo se spoznale kar tako, na ulici. Sicer potrebe po druženju nimam, ampak se vseeno skidam ven iz stanovanja na kavico, ker bi se drugače preveč osamila. To pa ni dobro. In veš kaj? Čeprav se mi prej zdi tista kavica brezveze, se potem počutim prav fajn in dobre volje. Kira, kontaktiraj kakšno RR-jevko iz MS, pa se dobite na kavici. Če pa kdaj zaidem v vaše kraje, te bom zagotovo poiskala. Boj se me, boj .
|