Anonimen
|
Ti opišem en primer:
Enkrat, pri kakih 14-ih, sem se spravila pečt palačinke. Jaz lepo pečem, mažem z marmelado, pride mimo ata in mi reče, da zakaj mažem z žlico, a ne bi bilo boljše z nožem, bo hitreje šlo. Sem rekla, bom probala. Probam, ni šlo hitreje, se je pa bolj na tanko namazalo  . Pa pride mimo mama in reče, zakaj mažem z nožem, ker gre z žlico hitreje. Pa sem vzela nazaj žlico. Pride spet mimo ata, zakaj ne uporabljam noža? Takrat mi je malo prekipelo in sem tako mamo, kot atija spodila iz kuhinje in jima rekla, da je prav čisto vseeno, kako se stvari lotim in jo delam, ker delam jo tako, kot meni najbolj paše. Od takrat dalje se ni nihče več mešal v to, kako kuham. No, mož je probal nekajkrat, pa sem ga tudi nagnala . Pa baje kuham zelo dobro.
Povzetek: več je poti do rešitve, vsak si izbere tisto, ki njemu najbolj paše. Važno je, da pride do rešitve oz. cilja. Ni pa nujno, da kar ustreza enemu, ustreza tudi drugemu.
Če torej on rad kosi počasi in z užitkom, naj tako kosi. Važno je, da je pokošeno.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
ideja! no sem pa vesela, da se vsaj spravi kej narest! 
. Pri nas v familiji je tudi nekaj počasnežev. Tast je tak kot tvoj dragi, potem pa sta še tu moja mama in sestra. Glavno da opravijo svoje delo. Pri mojem tastu je večji problem. On naredi ravno kontra kot smo se dogovorili. Hotel je ostrič živo mejo in sem mu rekla, da naj samo vrhove pobere, da bo čimvišje zrasla, on jo je pa skinil za polovico. In ta polovica raste tri leta. Pa kaj češ, hotel je pomagati pa nama je naredil škodo. teh stvari je še več. Tak človek je in spremenit ga ne moremo, ampak se izogibava njegove pomoči. včasih pa se kar sam odloči in je spet vse narobe in po njegovem midva nisva zadovoljna. 
sej mu verjamem, ampak včasih pa bi blo res fajn, če bi si sam zmislu in mi vsaj tla pobrisal ali posesal... 
