Anonimen
|
Hvala punce!
Sej vem, da se mi zdaj udi vse še bolj črno kot je, ker se počasi bližajo tisti dnevi v mesecu, ko ne vem, a bo le prijelo, al bo spet prišla !
Zdej so se vsaj doma umirli (pri meni doma) glede vnukov, ker sta sestra in svakinja poskrbeli za pono hišo in imam sedaj mir pred domačimi, kdaj bo že kaj. Kar je po eni strani fajn, po drugi pa sploh ne razumejo, da mi ni preživeti vsega dopusta kot varuška ali da bi kar naprej jih hodla gledat in jih varvat. Sej jih rada, ampak da imam kdaj pravico se tudi umaknat. Pa mislijo, da sem ful egoistična. Po drugi strani pa moževa mam ne razume, da ne gre in ne gre, ker ona je pa prvič seksala in že tud zanosla! Vsi nismo vetrocvetke!!!
Pol pa govorijo, da če bi si ga jz dost želela, bi ga tk že mela, da pač je tk, da mladi nočmo met otrok, ker je to velka odgovornost in obveznost, potem si pa rajši pse nabavimo,.....!
Prav tako pa ne vem, kaj je v meni, da me je strah it med ljudmi sama. Ko je začel mož hoditi v službo (prej sva bila skupaj ves čas, razen kolikor sem šla na faks), sem rabila skoraj en mesec, da sem šla sama v trgovino. Potem, ko že res nisem imela kaj kuhat.
Doma me take sploh ne poznajo in se vsi čudijo, kaj mi je in da pretiravam. Smo šli enkrat nekam delat, kjer je bilo polno moških (gradil se je hotel), sem mislila, da bom živčni zlom dobila in sem se začela cela trest, tako, da je potem moral skoz eden zraven mene bit, da sem zdržala cel dan. Ko sem prišla pa domov, me je pa tudi čisto vrglo.
Želim si bit lepa, pa nisem, rada bi bila postavna, pa nisem, nimam smisla za oblačenje, za dekoriranje, ne obvladam številk, malo znam jezike, malo računalnike, nikjer pa ni tistega, kjer bi se jz počutila doma, da bi rekla to me veseli, da si želim delat. Rada bi delala z ljudmi, pa me je ljudi strah, sem bolj v ekonomskem študiju, pa se mi zdi vse brez veze, brez čustev, prav svinjsko, kaj dela ekonomija z ljudmi. Kako naj delam nekaj v kar ne verjamem.
Strah me je, če me že kdo grdo pogleda, da pa slišim taščo, ko se začne kregat sem pa čisto konc. Čeprav je že boljši, od začetka sem se stisnila na kavč in sem čepela gor in se tresla in se nisem premaknila cel dan, če ni bilo moža prej domov.
Prav tako pa ne znam narediti črte z bulimijo. Želim si in vem, da si škodujem, da sem veliko tudi kriva, da zaradi tega ne zanosim. Vse to vem, vendar pa me to potisne še globlje in sem še bolj obupana in še bolj jem!
Začaran krog!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
, naj te vodi in čuva. 
.. lahko si povsem nasmejan, ko jim odgovoriš, ampak to vprašanje ne pozabiš in se spominjaš vsakokrat na to vprašanje.. 
in da me zato ne spusti čez. Pa še čisti k kšn knjižni molj je bil tale prfoks, tko da so mi šle kucine pokonc, k nam je predaval. In je pomagal. Cel mesec sem po 3-4 ure drgnila statistiko, s tem da sem vikende imela frej. Trema pred izpitom? Ko me je začela grabiti, sem si rekla, da grem lahko še vedno po izpitu na kafe, še vedno bo nebo modro,... pa kwa me če tale trema dajat? In rezultat? 9!!! Madonca, škoda da nisem to že prej poštudirala. 
. Da bi rada umrla?? Dej nehi, veš kwa vse bi zamudila, npr. spomladi cvetenje rož in prebujanje narave, čez poletje jagode in češnje, barvito jesen in sneg pozimi. 
