lučka 25
|
To, da sem vzgojiteljica in lahko sodelujem v življenju mnogih otrok (jih poslušam, se z njimi smejim, jih tolažim in spodbujam, dajem napotke za življenje,učim, ...), je nekja najlepšega. Vsak dan težko vstanem, a ne zaradi poklica ampak zaradi tega, ker rada poležujem. A ko odprem oči in pomislim kam grem, med otroke, imama na obrazu nasmeh in grem z veseljem v službo. Res je, da je včasih kak dan težji in zahtevnejši in moraš vložiti več truda in potrplenja, ampak ko ti ta dan uspe pripeljati do konca in ti otroci ob odhodu domov rečejo adijo, se jutri vidimo in te objamejo, je ves napor pozabljenj. Res pa je, da nekaj otrok ti je bolj simpatičnih in so ti s tem bolj dostopni, so bolj odprti kot tisti, ki se držijo v ozadju. Ampak to pomeni, da tistim, ki so bolj v ozadju nameniš drugačen pristop (ki ga moraš najti) in se mu na ta način približati in to, da je potem iz dneva v dan ta pot krajša, je tudi tisto zadovoljstvo, ki ti je dano pri tem poklicu. Kajti tako kot so rekle že predhodnice, otroci so odkriti, nikoli ne lažejo in tako vedno veš, če si na pravi poti. Zapomniti pa si je potrebno to, da toliko kot ti otrok vzame energije, ti je tudi vrne, ali celo več. Ta poklic mora opravljati nekdo, ki ima rad delo z otroki, je potrpežljiv, diplomatski, dosleden in si želi pri otrocih doseči čim višji nivo njihovega socialnega, moralnega, umskega, gibalnega,... razvoja. To, da imaš rad otroke ni dovolj, kajti mislim da jih ima vsaka ženska rada, ampak tista, ki rada dela z njimi, se pa odloči za poklic vzgojiteljice, učiteljice.
|