IZVIRNO SPOROČILO: Sita

Ankica, zelo sem vesela za vaju, le pogumno naprej. Če imata predvsem voljo in ljubezen za to, da bi imela 4 otroke, si ne pustita vzeti poguma od ljudi, ki v resnici ne vedo, da se mnogo bolj žrtvuješ za edinčka kot za 4 otroke. Edinček te potrebuje zase, če pa je otrok več, se le-ti zamotijo med sabo. Seveda, če so blizu skupaj po starosti.

Sama imam veliko manj dela s tremi otroci, ki se zamotijo med sabo, kot moje kolegice, ki imajo edinčke. Ti ves čas zahtevajo pozornost staršev in drugih ljudi, ter ponavadi iščejo družbo na ulici. Nekatere otroke vidim tule ves čas zunaj pred blokom. Tudi v deževnih dneh, kot je danes. Pri nas pa se zamotijo med sabo. No, trenutno je najstarejša za svojim PC-jem, srednja v svoji sobi pazi na ptice, ki jih je spustila iz kletke, najmlajša pa igra na klavir. Ko so bile mlajše, pa so se ves čas igrale skupaj. Sedaj pa imajo že zaupne pogovore in zdi se mi lepo, da si lahko vse zaupajo, saj sem sama bila edinka in nisem imela komu kaj zaupati.

Jaz nisem bila nikoli preveč za otroke. Nisem se znala zbližati s tujimi otroci, nisem nikoli vedela, kako naj se z njimi igram in pogovarjam in bilo mi je strašno neprijetno, če sem morala kdaj popazit katerega od svojih kolegic, da je ona skočila v trgovino. Joka tudi nisem mogla prenašati. Potem pa sva z možem začela gledat nadaljevanko Cosby show in takrat sem si tudi jaz zaželela 5 otrok in najraje bi imela kar vsakega druge rase, druge barve, ker so mi vsi otroci na svetu tako luštkani. Sanjarila sem, kako rada bi jih posvojila. Ta nadaljevanka mi je tako prirastla k srcu: oh, da bi tudi sama imela polno hišo fantkov in punčk. No, danes pa imam žal le tri punčke, pa bi tako rada imela še kakega fantka, pa še kako punčko ... pa je žal v tistem obdobju zmanjkalo denarja, kasneje pa je bilo prepozno, saj sem jih vedno želela imeti starostno blizu skupaj - da imajo kaj drug od drugega.

Moj mož je bil že od vsega zaetka zelo skrben in ljubeč do mene in sem vedela, da bo takšen tudi do otrok, ki jih bova imela. zmeraj me je dobesedno nosil po rokah, mi kuhal, pomival posodo in pospravljal, ter me vse večere, preden sva šla spat božal pred TV-jem.

Že ko sva začela skupaj živeti, sem kmalu, ker mi je izostala M, mislila, da sem noseča. Povedala sem mu in on mi je odgovoril: "Bova že kako, sicer je še  prezgodaj, samo nič zato. Bom pa poleg faksa še delal, nekako bomo že preživeli." Seveda ni bilo nič, M je prišla z nekajdnevno zamudo in sva imela prvega otroka k s sreči šele 4 leta kasneje, ko sva resnično delala na tem, da bi ga imela. K sreči zato, ker je bilo lepo najprej živeti skupaj v paru, da sva lahko normalno končala fakulteto in potovala po svetu in šla v Indijo ... se posvetila jogi .... ter na splošno zelo uživala življenje v dvoje in se imela vsak dan rajši ... kar se še do danes ni nehalo.

Mož se je zmeraj izkazal kot ljubeč očka. Bil je poleg mene pri vseh porodih, še prej sva hodila v šolo za starše in večkrat je šel z mano h ginekologu, da jih je gledal po ultrazvoku. Doma je zbvečer ob TV poslušal moj trebušček in ga božal ... Rad jih je previjal že v porodnišnici, likal plenice, ponoči vstajal in grel flaške (prva je bila nedonošenček in ni bila dojena), kasneje sem bila veliko sama, ker je veliko delal, ko pa je bilo mogoče, smo zmeraj šli v hribe. Ta večjo je nosil v košu, ta manjšo pa kar na ramah.
Bilo pa je res obdobje, ko sem bila veliko sama, ker je odprl obrt. Vendar sem se navadila, kjer je volja, je pot.

No, danes mi punce že pomagajo in če le hočejo imamo hitro pospravljeno in potem veliko prostega časa. Seveda so tudi težki trenutki. Najstarejša je imela zlomljeno nogo - stegnenico in je morala 6 tednov ležati v bolnišnici, ko je imela 3 leta in pol, srednja je doma prebolevala vodene koze in jokala, ko sem šla starejšo obiskat v bolnišnico, eno pa sem imela v trebuhu in še sama v tistem času dobila vodene koze ... Ko sem šla iz bolnice pa je najstarejša tako milo jokala za mano, da sem še sama jokala ... Ah, vse sorte je bilo, moj mož pa je moral cele dneve in včasih tudi noči delat in se še videli nismo veliko ....

Samo vse mine. Danes mi je žal, da nimamo še kakšnega. ker sem še zmeraj imela materinsko ljubezen, smo si pa morali omisliti hišne ljubljence. "Pa imam še enega sina", se včasih pošalim "našega zajca Munija". Ta je moj carkli, večkrat v mojem naročju, otroci se ne pustijo več cartlat.

Boš videla. Vse še prehitro mine! Pogum! 

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

Tudi odnos s partnerjem se ni spremenil, čeprav imava eden za drugega manj časa.  

Sem pa ugotovila, da če se partner ne bi ukvarjal z otrokom toliko kot se, potem več otrok ne bi hotela imeti. Bistveno mi je, da se partner z otrokom ukvarja maksimalno, pa ne kvantitetno, temveč kvalitetno.

IZVIRNO SPOROČILO: Ankica

Sem znova prebrala temo o padanju rodnosti in sem začela premišljevati. Koliko se naše predstave o partnerstvu, starševstvu, vzgoji,... preden imamo prvega otroka, po rojstvu izkažejo za pravilne oz. napačne in koliko (ne)uresničitev teh predstav vpliva na končno število otrok, ki jih imamo?

Zmeraj hujše je bilo. Napori so naredili svoje. Ali je bil vzrok otrok? Prvinski vzrok so bile vrednote. Druge stvari so nama bile pomembne z možem. Nehal me je ljubiti. Otrok je bil pika na i vsemu skupaj. Utrujenost mislim. Nadaljevanje poznaš. Kaj bi bilo, če bi bil najin otrok iz drugačnega testa? Če bi bil zelo prilagodljive sorte, nezahtevne? Pojma nimam. Mislim, da bi kljub vsemu šla dolgoročno narazen, pač kasneje. Ne glede na vse menim, da so otroci različni in da ne moreš vplivat na to, kakšen se rodi. Nikoli in nikdar ne pričakuješ, da kakšen tvoj otrok ne bo tak, kot je slika o njem v tvojih možganih, preden se rodi. Ampak tako pride. Ljubiš ga ne glede na to. In resnično so vloženi napori pri različnih otrocih različni. In vsekakor vplivajo na odnos med partnerjema - dolgoročno sigurno. Če ti ni treba vlagat energije v osnovne reči, jo imaš v dovolj velikih količinh za kaj drugega, npr. za odnos z možem. Če pa se tako mož kot ti sprašujeta ves čas, kaj sta narobe naredila, da se otrok dere, cvili, izsiljuje, da nimata še urejenega stanovanja, da je vse v razsulu, ker je otrok zahteval svoje, ti pa nisi utegnil pospravit za njim, kljub temu, da si ves čas pospravljal, pa če se sprašuješ, kaj delaš narobe, da si konec dneva tako zelo utrujen....pa če na koncu od utrujenosti niti tv-ja ne moreš gledat skupaj, ker padeš dol, pa če tudi seksat skoraj nehaš...pa se potem spet in spet in spet zbujaš ponoči...ne ne, to ni normalno stane in nič nenavadnega ni, če starša kapitulirata v odnosu en z drugim - sploh če odos že prej ni bil briljanten in predvsem - če nimata enakih vrednot.