Gina
|
Telliw, meni se zdi, da se je ravno v tem primeru najlažje spremenit. Če gre za neko vrednoto, se spremenit ne boš mogla. Tukaj pa ne gre za vrednoto, ampak za pomanjkanje samozavesti. To se pa da pridobit čisto izključno po razumski plati, ne rabiš ne vem česa drugega zraven, najmanj pa genov zraven meštrat.
Primer. V službi se šefica zdere nate, da nekaj nisi naredila ok, da si zanič in nesposobna. Kaj lahko narediš?
Najprej preglej, kaj ti gre čez možgane takrat. Ali si misliš, ojoj, sem pa res nesposobna? Napaka. Najprej se vprašaš, ali ima prav. Če ima prav, da si nekaj res zašuštrala, si rečeš: OK, naredila sem nekaj narobe, ampak saj sem samo človek, imam pravico se kdaj tudi zmotit. Zato še nisem zanič. Kaj bom zdaj naredila, da stvari rešim? In si pripraviš plan, kako narediti reči bolje in učinkoviteje. In se predvsem nehaš ukvarjat z mislimi, kaj vse je s tabo narobe, ampak si takoj odpustiš in greš cilju naproti. Aja rečeš tudi šefici, da ti je zelo žal, ker stvari nisi naredila po njenih pričakovanjih in da jih nameravaš v najkrajšem možnem času popravit.
Če ugotoviš, da tisto, kar je rekla in česa te je obtožila ne drži, potem pa reagiraš drugače. To ponavadi lahko ugotovimo zelo hitro, v par sekundah, a ne. Torej ji takoj rečeš, da se ti vedno do nje vedeš kulturno, da želiš, da se tudi ona do tebe vede enako. Potem jo vprašaš, na kakšni osnovi ona sklepa, da si ti nekaj naredila zanič? Razložiš ji, zakaj ti meniš drugače in kaj vse dobrega vidiš v tem, kar si naredila. (za to tudi ne rabiš ne vem koliko časa, da pogruntaš, a ne) Potem jo še enkrat vprašaš, če še vedno meni, da si delala zanič in če še enkrat to pritrdi, ji poveš, da ti pač ne misliš enako in da si prepričana, da ima vzrok za tako besnenje nate v čem drugem in da prosiš, da ti pojasni, kaj se za tem skriva. Ker ti seveda pojasnila najbrž ne bo, se posloviš povsem mirno in prijazno in greš. No, tukaj pa se začne še nekaj. V tem hipu ti mora biti jasno, da je vseeno, kaj si ona misli. Važno je, da si ti še vedno prepričana, da si naredila ok. V tem primeru si to lahko dopoveš razumsko. Tudi to si lahko dopoveš razumsko, da sploh ni važno, kaj si ona misli o tebi. In tudi to si lahko dopoveš razumsko, da si ne glede na njene trditve ti ok in fajn in da delaš reči zelo dobro - niti slučajno ti ni treba podvomit v svoje sposobnosti. Vse je zgolj in samo v glavi. In prepričana sem, da če se boš takole potegnila zase, da bo naslednjič malo bolj razmislila, kdaj si te bo naslednjič privoščila, a se ti ne zdi? Če pa hočeš takole reagirat vsakič, si moraš pa vedno, ko se ti kaj čudnega ali neugodnega zgodi, pa si reagirala tako, da si padla v samopomilovanje, vnaprej pripravit taktiko, kako boš reagirala naslednjič, ko ti bo kaj takega ušpičila. Če boš vedela kaj naredit, ne boš v zadregi.
Aja, večina reče, jaz si tega ne upam. Zakaj? Vprašaj se, kaj je najhujše, kar se ti lahko zgodi, če kaj takega rečeš? Je to hudo, da te malo bolj spoštujejo? Zafrkavat v nedogled te ne morejo. Če pa kljub temu, da ti to rečeš, vklopijo napad, kar se v resnici zgodi zelo redko v praksi, potem ti pa seveda preostane še ena zadeva. Obrneš se na pravno službo. To v večini primerov komot storiš pri svojem sindikatu in težko boš našla šefa, ki ne bi pogrnil pri zakonodaji. Vsakemu lahko marsikaj dokažeš, zaradi česar te bo raje pustil pri miru, kot pa se ubadal s tabo. Ampak saj pravim, do tako drastičnih reči v večini primerov itak ne pride. Zato...pogumno...postavi se zase.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
