Anonimen
|
V najemniških stanovanjih sem že 12 let in če jaz nisem preživela vsega na tem področju, kar je mogoče, potem pa ne vem, kdo je. Ko sem se rodila, sem z mamo in njenima staršema živela v gromozanskem meščanskem stanovanju. Sem namreč Ljubljančanka, ne priseljenka. Šele, ko sta babica in dedek umrla, sem izvedela, da stanovanje ni bilo nikoli njuno. Po prejšnjem zakonu sta imela dosmrtno stanovanjsko pravico in sta plačevala najemnino. Medtem pa je bilo stanovanje denacionalizirano in lastnik pogodbe ni hotel podaljšati moji mami in meni. Sedem let smo se prerekali po sodiščih, potem pa smo dobili nalog za deložacijo. Od takrat "obožujem" najeme. Pravzaprav sem se od mame odselila pri 16-ih letih, dve leti pred deložacijo. Kako mi uspeva? Iskreno povedano - še sama ne vem čisto točno. Pri 16-ih sem še hodila v srednjo šolo. Zraven sem še delala preko Študentskega servisa. Plačevala sem običajne tržne najemnine. Kasneje sem se poročila in službe sem menjavala eno za drugo. Ker smo potrebovali večja stanovanja, so bile tudi najemnine dražje. Sedaj sem ločena in imam novo družino in dva otroka in manj kakor dvosobnega stanovanja, kakor ga tudi imamo, sploh ne moremo imeti, če se hočemo počutiti kolikor toliko normalno. Od rojstva sem ljubljančanka in ker sem, z nekaj redkimi izjemami, vedno živela v Ljubljani, sem tega okolja navajena in nočem iti nikamor drugam. Posledica je seveda stran metanje denarja in to velikih vsot za najemnine. Trenutno smo v BTC-ju in plačujemo 150 jurjev mesečno (s stroški vred). Redne zaposlitve nimam niti nobene nepremičnine ali sorodnika, tako, da kakršnikoli krediti ali hipoteke ne pridejo v poštev. Moj partner bo sicer dedoval nepremičnine, ampak to nam trenutno oz. za kar nekaj let nič ne pomaga. Kaj delamo, da lahko plačamo? Imamo zmešane zaposlitve, še bolj zmešane dohodke, nekaj honorarnih del s plačilom na roke, pomagamo si z otroškim dodatkom in to je to. Ko poleg stanovanja plačamo še vse ostalo (zavarovanja, rente za otroke, mobitele, šolo, dolgove,...), nam zmanjka za marsikaj. Kaj je porodniška, ne vem. Kaj je normalen dopust, tudi ne. Hodimo na naš vikend, ki pa ni ob morju. Na pravem dopustu za teden dni sem bila nazadnje leta 1998. Smučat ne hodimo. Nimamo pomivalnega stroja niti mikrovalovke, nimamo avta (stari nam je crknil, novega nimamo s čim kupiti). Zaradi dodatnih zapletov nimamo niti čekov, limitov ali trajnikov. Ampak vseeno nam gre. Ne jamram, ker bi bilo lahko še bistveno slabše (tudi za to žal vem, kako izgleda). Ni rizika, da bi bili na cesti, nihče od nas ni ne lačen ne bos. Imamo za vse osnove, čeprav za to delamo od jutra do večera. Nimam plačane bolniške, regresa nisem videla še nikoli v življenju. Sedaj imam 10 prostih dni v službi, ampak neplačanih. Torej sem v dvojni finančni izgubi samo zato, da si malo oddahnem. Pa mi verjameš, da sem kljub vsemu temu srečna? Imam partnerja, ki me ima rad, in dva zdrava otroka. Tudi jaz sem zdrava in na srečo optimistka po karakterju. Tistega lepega dne bo bolje, pravijo. In jaz to verjamem.
|