|      
Ops :( Si prepričan/-a, da ne želiš več sodelovati?
Preden potrdiš svojo odločitev, preberi podrobnosti.
Če potrdiš, da želiš odnehati, se ti bo avtomatično naložil poseben piškotek (cookie), s pomočjo katerega bomo ob ponovnem prihodu na našo spletno stran prepoznali tvoj račun in poskrbeli, da boš lahko v času trajanja nagradnega tekmovanja (od 17. 12. do 21. 12. 2018) nemoteno brskal/-a po Ringaraja.net brez prikazovanja ikon naših sponzorjev oziroma brez okenca na desnem delu zaslona.

Obenem boš izgubil/-a vse že osvojene točke in s tem, žal, izgubiš tudi možnost, da osvojiš odlično nagrado. Raje še enkrat premisli, preden klikneš da.

Si še vedno želiš odnehati?
Uporabniki na tej temi: nihče
  Natisni
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Uporabnik
Sporočilo << Starejša tema   Novejša tema >>
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 16:41:22   
Aninchy
GregUr, skoraj ne mine dan, da se ne bi spomnila nate. Verjetno mi je še bolj hudo zato, ker sem te imela možnost videti v živo... Verjamem, da bosta nekega dne postala odlična starša in vzornika! Mi je pa lažje, ker sem vidla tvoj post, ker sem se skos spraševala kako si kaj... Upam, da prideš kdaj k nam na forum in sporočiš novo veselo novičko! Želim ti res vse najlepše!! user posted image user posted image user posted image user posted image user posted image

_____________________________

Martin (11.6.2010)
Rok (21.10.2012)

(odgovor članu darchy82)
Neposredna povezava do sporočila: 51
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 18:02:35   
GregUr
hvala punce, vsaki posebej. super ste...

(odgovor članu Aninchy)
Neposredna povezava do sporočila: 52
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 20:05:59   
čiba

IZVIRNO SPOROČILO: GregUr
čiba tudi jaz sem se velikokrat spomnila vas, ki ste nas predčasno zapustile in vedno mi je bilo hudo in vedno sem se spraševala kako lahko človek to prenese. Pravzaprav tudi danes sama zase ne vem kako sem prenesla vse to. Ampak nekako gre. S podporo vseh mojih za kar sem jim ful hvaležna, pa seveda z neko mislijo zaaaaadaj daleč, da enkrat pa le mora biti ta sreča tudi na najini strani, da bova povila zdravega dojenčka.
kako pa se kaj držita, že mogoče čakata in upata na ponovni plusek?


Jaz ne vem kako lahko človek prenese, nimam pojma, nekako otopi bolečina, pa se vrača nazaj v valovih, jaz en mesec nisem vedela kako sploh živim, bila sem ko robot in ne znam si predstavljati, da bi se mi naredilo še kasneje, že tako se mi je zdelo, da sem imela SS "pozno". Ampak takrat se mi je itak zrušil svet.

Na vašo temo nisem več hodila, nisem hotela - zaradi sebe. Tako mi je bilo lažje, vem kdaj bi iela PDP, vem, da bi bila že več kot na pol poti, ampak nekje sem morala potegnit črto. Konec. Tako je bilo. Ni nam bilo namenjeno. Sploh nočem biti kruta, razumeš? Ampak lažje mi je s takimi mislimi. V tvoji koži pa ne vem, si ne predstavljam, spet jočem...

Po dveh M sva poskusila (čeprav mi je moja G rekla po treh, dr., ki mi je delal abrazijo pa šele po 4ihM), ampak se ni prijelo, tako, da zdaj so mimo 3M. Ta mesec poskušava ponovno, ampak nisem več tako pozitivna kot sem bila pred tem.

Pošiljam ti en močan objem, razumem te, kako grozno je to, ni? Da se potem tolažimo, namesto, da bi se veselileuser posted image

(odgovor članu GregUr)
Neposredna povezava do sporočila: 53
   RE: izguba v 23 tednu
8.6.2012 21:39:35   
sonček85
čiba ,gregur:bodita močni ,ne predstavljam si kako vama je ,a sem z vama saj smo skupaj čakale plusek ,se smejale ,trepetale...
Tam nekje je sreča za aju in v to morataverjeti ,vse kar vma sedaj lahko rečem je da se veliko pogovarjajta o tem ,saj vama bo lažje in zavedajta se dai mata super partnerja,ker brez njuju ama bi bilo še veliko tećžje.

Pošiljam vama velik objem



_____________________________

Sem to kar sem;)
ALEKS 23.4.2009 <3
TIA 23.10.2012 <3

(odgovor članu čiba)
Neposredna povezava do sporočila: 54
   RE: izguba v 23 tednu
9.6.2012 11:18:19   
GregUr
ja po moje se mamo tut samo šoku za zahvalit da preživimo v tistem trenutku take grozne stvari in da se potem vračajo, tako kot si rekla, v nekakšnih valovih.
Kar se tiče tega k si napisala da se ti je zdelo da si imela SS "pozno". Tu ni nikoli kmalu in nikoli pozno. zgubiš svojo pikico pod srčkom, za kar ni merila kmalu - pozno. Mislim, da vsaka bodoča mamica, ki doživi tako tragedijo, je njej najhujša, pa naj bo to v 7. tednu ali pa 24. - izgubiš otročka in to je res nepredstavljiva groza.

Ko se spomnim za en teden nazaj, mi solze oblijejo oči k se spomnem besede moje mami, k ni mogla dojeti, da se to dogaja njeni hčerkici, njeni punčki, da je tko mlada zgubila otročka. Zraven pa priznala, da si v najhujših morah ne predstavlja da bi se to zgodilo njej, čeprav bi v danem trenutku prevzela vso bolečino iz mojega srčka, samo da bi mi bilo lažje...

Jst grem k oktobrkam pogledat tam pa tam, res pa je, da njihovih postov ne berem od A do Ž tako kot sem to počela prej. Se mi zdi da ne pašem več tja zraven, ker se nimam ničesar več veseliti, zgrozim se k pomislim kaj vse imam zdaj minimalno za eno leto pospravit, k bi lahko čez 4 mesece rabila, pa vse te nosečniške cunje k sem jih mela na vsakem vogalu je treba kar naenkrat oprati in pospraviti v omaro...
Tudi jaz bom morala potegniti črto in biti tako kot ti, tudi sama s sabo kruta. Popolnoma te razumem. Težko pričakujem še tisti dan ko bova zbrala moči in pogum ter se šla v Park Zvončkov posloviti od najine punčke, ter jo prosila, naj pazi na naju in naj nama v prihodnosti naredi veselje, pa čeprav ne z njenim rojstvom.
Upam, da bo po tem še lažje. Pravijo tako.

Vem, da je kruto že po dobrem tednu pomisliti kako naprej, ampak tudi to bo slej ko prej treba. Me zanima koliko časa nama bo G svetovala "pavze".
Vem da je težko biti pozitivna tako kot smo bile decembra, januarja, ampak moramo biti še naprej, veš. Bolje bo tako. Sicer si sama ne predstavljam ugledati še en plusek in biti tko na easy kot sem bila zdaj. Res ne. Po moje me bo strah pred še kakšno tragedijo stal neštetih ciklov, čeprav bi ga po pravici povedano najrajši videla takoj ko bo mogoče. Pa s tem ne mislim pozabiti na pikico k ji ni blo usojeno. še zdaleč ne. Nikol je ne bova pozabla. Ampak treba je it naprej...

Lej, zdej se bove še tolažle, upajva pa, da čimprej tudi spet veselile in na koncu, po 9 mesecih zajokale - OD NEIZMERNE SREČE!
Čiba, drži se. user posted image

(odgovor članu sonček85)
Neposredna povezava do sporočila: 55
   RE: izguba v 23 tednu
9.6.2012 12:34:50   
čiba
Ne vem zakaj sem šla sploh odpret temo o splavih, sem se zaklela, da ne odpiram ničesar takega več. In potem sem prebrala tvojo zgodbouser posted image

"Pozno" je vedno pozno, ker bi moralo biti nikoli, se absolutno strinjam, le človek misli, da je z vsakim rsečno preživetim tednom bližje nagradi, bližje tisti neponovljivi sreči - da bo spoznal svojega otročka.

V mislih sem s tabo, želim in privoščim vama, da zagledata še enkrat magični plus in, da takrat srečno pripljujete do konca, pa ni važno ali čez 3 mesece ali pa eno leto!

user posted image

user posted image

< Sporočilo je popravil čiba -- 9.6.2012 12:35:36 >

(odgovor članu GregUr)
Neposredna povezava do sporočila: 56
   RE: izguba v 23 tednu
9.6.2012 13:12:48   
GregUr
Čiba zjoč se!
Zgodbe in pa besede drugih pa so nama lahko za oporo, da vemo, da nismo same v tem.
Enako želim tudi vama... Boš videla da enkrat bo tko kot mora bit.

Sama sem se spet rabla zjokat ob miljontih slikcih iz UZ od moje sončice. Na začetku le pika, potem nakazani udi, repek, kasneje pa te rokice, nogice, nosek,... o groza kk jo pogrešam...

(odgovor članu čiba)
Neposredna povezava do sporočila: 57
   RE: izguba v 23 tednu
19.6.2012 15:32:58   
astrid1
GregUr, neizmerno mi je žal za tvojo izgubo. Nimam besed.
Drži se!

(odgovor članu GregUr)
Neposredna povezava do sporočila: 58
   RE: izguba v 23 tednu
28.1.2015 8:07:07   
LadyWinter
Pozdravljene vse skupaj ! Preden karkoli rečem in napišem naj povem, da več kot samo občudujem prav vsako izmed vas,mamic, ki ste morale skozi največjo bolečino tega sveta... Zame ste res borke, spoštovanja vredne ženske, da so po vsem tem sploh še pripravljene živeti naprej.. Tudi sama sem mamica dveh otrok in že samo misel na to, da bi ju lahko izgubila me pahne v pogubo Tako, da... Spoštovanje prav vsaki izmed Vas.... Oglašam se Vam, ker delam diplomsko nalogo z naslovom ''''''''Izguba otroka v perinatalnem obdobju-izkušnje mater v slovenskih porodnišnicah''''''''. Verjetno mislite, da sem nora, da sem kaj takega izbrala, vendar me je zgodba zelo dobre kolegice, ki je otročka izgubila v 6.mesecu nosečnosti tako zelo prizadela-deležna je bila namreč zelo surove, grobe, nečloveške obravnave v porodnišnici s strani zdravstvenega osebja, da me je to totalno raz******* sploh, ker gre za poklic v katerem si jaz želim delati, za katerega študiram in od katerega se zahteva in pričakuje kar največ senzibilnosti in empatije pa še to ženskam, ki se jim je podrl svet in so izgubile nekoga za katerega so bile pripravljene živeti. Zadeva se me je tako zelo dotaknila in me prizadela, da sem se odločila reskirat in malo potipat to zadevo, kaj se v tem zdravstvu dogaja. Vem-zadala sem si zelo zelo trd oreh in s tem, da sem se za to odločila reskiram svojo diplomo ampak, kot pravim- v to sem se enostavno MORALA podat !! vest mi ne da miru sploh pa, ker se s tovrstnimi situacijami v zdravstvu skoraj nihče noče ukvarjat in se vsi temu raje ognejo... zdi se mi, da so te izjemne ženske deležne premalo pozornosti in čeprav vem, da neke bajne revolucije na žalost ne moram narediti, moram vsaj načeti en mali korak... Tudi sama poznam kar nekaj mamic, ki so morale skozi to in po njihovih pričanjih ni problem v tem, da one ne želijo govorit o tem ampak je problem v ljudeh okoli njih-oni ne upajo in nočejo spraševati. in točno to se je zgodilo, ko sem ljudi spraševala, če slučajno poznajo koga, ki je izgubil otročka od nekako 4.meseca nosečnosti naprej in odgovor je bil v večini ''''''''ja, poznam, ampak raje ne bi, ne upam omeniti ali so pripravljene sodelovati''''''''.... Tako, da ste moje edino upanje prav ve. Rada bi vam posredovala link do spletne ankete z omenjenim naslovom in upala, da bi se na vprašanja odzvalo čim večje število žensk. Je pa stvar striktno anonimna in niti jaz nimam vpogleda v to kaj katera odgovarja...Skratka, v stvar sem padla z več kot le dušo in telesom. Vem, kompliciram si življenje ampak to enostavno moram storiti . Za Vaš odgovor se Vam že v naprej lepo lepo zahvaljujem. In še enkrat, s kar največjim spoštovanjem. Teja*

PS/ V poštev bi mi prišle ženske, ki so tovrstno tragedijo doživele nekako od 22.tedna nosečnosti naprej oz. do otrokovega 7.dneva življenja.
to sporočilo boste lahko zasledile v večih forumih saj želim pridobiti res kar se da veliko izpolnjenih vprašalnikov. je pa stvar kar obsežna, reševanje bi Vam vzelo cca.10 min. Upam, da uspe**** bi bila pa tudi hvaležna, če bi si malo med sabo poslale oz. če za katero mislite, da bi bila pripravljena rešit.

https://www.1ka.si/a/54846

(odgovor članu vitachi)
Neposredna povezava do sporočila: 59
   RE: izguba v 23 tednu
21.5.2017 18:52:27   
Jasna93
Lep pozdrav! Tudi jaz bi rada delila svojo zgodbo z vami.. nekako se mi zdi da mi bo lazje!! Ker se pocutim zelo slabo in zalovanje ne mine.. lani marca sem izvedela da sem noseca po letu in pol matranja s PCO, zanosila sem s pomocji Klomida.. bila sem presrecna! Vsak pregled ki ke bil opravljen ke bilo vse v najlepsem redu do mojega 23.tedna. In sicer imela sam zelo malo povisan krvni sladkor na kar tukaj v Avstriji te posljejo v bolnisnico za tri dni, kjer ti merijo 7x na dan sladkor in pa imas dieto. Problem je biu v tem da so me dali v sobo z zenskami po OP itd. Z menoj in mojim sinek je bilo vse super, je ze zelo veselo brcal. Zadnji dan pred odhodom domov sem dobila bolecine in pa krvavitev se je zacela.. cez 15 min me je zdr pogledal in sem bila ze 4cm odprta. Na UZ sem videla svojga malcka kako se veselo premika a zal niso uspeli nic narediti. Naslesnji dan ob 15.20 sem rodila svojga sina, ki je nazalost po porodu umrl saj je biu premajcken. (505g, 29cm). 😥😥😥 po porodu sem imela zelooooo visok CRP, torej infekcija. Vorasala sem kaj je razlog odgovor je biu da je vse od Boga. Ampak sumim da sem pobrala neko bakterijo z wcja, ker sem bila s tolilo razlicnim zenskami v sobi ki so po OP. Ker vem da je moj dojencek biu ziv i zdrav do 23.tedna. Torej 5.8.2016 se je koja najvecja sreca koncala.. po porodu je bilo vse super in tudi PCO je izginil.. do danes imam redne menstruacije ampak nosecnosti ni in ni! Zelo me skrbi da bom zopet tesko zanosila.. kako bo naprej.. da se nebo vse skupaj ponovilo..! Vsake tok cajta grem na grob se izjocem in grem dalje.. ko pogledam njegovo slikico nemorem verjet da ga ni vec po krivdi drugih.. ko bi sedaj ze imel 4 mesece in bil z menoj! Se opravicujem za daljsi post ampak bi rada delila svojo zgodbo in slisala vase mnemje! 😥

(odgovor članu meli23)
Neposredna povezava do sporočila: 60
Stran:   <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Stran: <<   < Prejšnja stran  1 2 [3]
Pojdi na:





10 najpogostejših prvih znakov nosečnosti
Vsaka ženska drugače občuti prve znake nosečnosti, mi vam predstavljamo najpogostejše.
Majhne skrivnosti za lažji porod
Spoznajte trike, ki lahko ženskam pred in med porodom zelo pomagajo!




Za doječe matere.
пеперутка16

Malo čudno vprašanje, ampak me zanima, ali so doječe mamice poskusile svoje mleko?