hrchy
|
Ponavadi je tako, da imamo ljudje dolocena pricakovanja. Do druzine in ljudi, ki so nam blizu, pogosto se toliko vecja. Predvsem zato, ker smo (na primer z druzino) mocno custveno povezani in nekako je v vsakem od nas, da 'pricakuje', da so njegovi starsi zmeraj cimbolj popolni (kar je jasno, saj so nam bili 'role model', ko smo bili manjsi).
Na zalost pa s tem, ko odrascamo, pridobimo svoje vrednote in vidimo, da mogoce nasi starsi ne reagirajo zmeraj tako popolno. Po svojih izkusnjah bom rekla, da sem kar nekajkrat rekla (ali si mislila) svojim starsem - kako si lahko to naredil(a). Vcasih je to povezano tudi z obcutki sramu, ces, kako je lahko moj oce/mama taksen...
Na koncu pa moras v sebi sprejeti resnico, da so tudi oni odrasle osebe, s svojo glavo in da TI ne nosis odgovornosti za njihova dejanja. Se znajo sami rihtat in odgovornost za primerno obnasanje/reagiranje je na njihovi strani. In ker je tako, se ti tudi nimas kaj podcenjevati, ces da nisi dobra za svojega oceta. Ker TI nisi nic naredila, da ne bi bila dovolj dobra. In ko enkrat to sprejmes, nekako prekines tisto 'custveno popkovino', ki nas veze s starsi in zaradi katere se ljudje preveckrat obremenjujej(m)o. In naenkrat postanejo samo odrasle osebe, ki jih spostujemo in ljubimo zaradi vsega, kar so nam dali, ali pa zmoremo z njimi celo prekiniti stike. Edini clovek, za katerega si odgovorna, da se bo znal primerno obnasati, so tvoji otroci.
Je razlika med tem, da si zalostna, ker ne pride, in razmisljanjem/obtozevanjem 'kako je lahko tak'; upam, da razumes, kaj sem zelela povedati.
In upam, da bos se naprej praznovala lepih 30! 
< Sporočilo je popravil hrchy -- 12.8.2008 11:21:46 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
- no, vseeno je to še ena "lažjih", čeprav se tebi verjetno zdaj ne zdi taka. Saj bo prišel k pameti, slej ko prej! 
