Anonimen
|
Prekipelo mi je. Na začetku zveze sem prenašala, da mi je partnerjeva mati vsakič,
ko je imela priliko, da je bila minuto sama z mano, hitro navrgla kakšno informacijo o njegovih bivših puncah.
Ok, prvih nekajkrat nisem polagala pozornosti na to, potem sem postala pozorna, zakaj non stop nekaj omenja,
zakaj vedno, ko sem sama z njo? Recimo kako so se oni imeli fajn, ko je ta in ta prišla in so skupaj pekli palačinke, ali kako se je njen sin s to in to dobro razumel, kako jo je imel rad in kako ji je žal, da sta nista več skupaj. Sem mu nekajkrat rekla, kaj mi govori, ji tudi sama povedala, da me ne zanima...ni nehala. Ji je rekel on, ni nehala...šele ko ji je enkrat malce bolj ostro povedal v pričo očeta, ki mu je dal prav, se je umirila. Začela pa z drugimi zadevami.
Ko sem povedala da sem noseča, ji ni bilo prav, je želela od svojega prvega (ljubljenčka) sina otroka, ker se je ravno poročil s starejšo žensko. Še danes nimata otrok, ...jih ne morete, si jih ne želita-ne vem. Njuna stvar. Je pa pol moje nosečnosti razglabljala,kako bi bila ona vesela, če bi ji onadva končno sporočila da pričakujeta. Ji je moj partner parkrat rekel, če se zaveda, da bo dobila vnuka, njegovega otroka...brez uspeha!
Ko se je moj sin rodil, je takoj ko sem prišla domov, čeprav je otroka videla 2x v porodničnici poklicala, da pride na obisk. Se, lepo prosila, če lahko pride naslednji dan, ker sem utrujena, tri dni nisem spala in bi res potrebovala samo še dan miru. Ne, ona pride danes in konec...in je prišla! Kmalu po tem je rekla partnerju v telefon, da ne znam skrbeti za otroka, ne jaz ne moj partner, da le ona ve, kaj je za otroka dobro (pa tudi prijeti ga ni znala, njenega prvega, ni previjala, ponoči je vstajal njen mož, ko pa sta ga pripeljala iz porodnišnice pa je rekla: joka, kaj naj pa zdaj z njim delam. In njen mož ji je rekal. Ja jesti mu daj... )...predolga zgodba, da bi razlagala celo.
Bistvo je, da reče ženski, ki ima prvega otroka, polna skrbi in neprespana, z vsem srcem pri svojem otroku, da ne zna skrbeti zanj. Sem rekla takrat partnerju, naj mi poda telefon in ji povedala, da sva midva otrokova starša,
midva skrbiva zanj po najboljših močeh in znanju in da kaj takega pa res ne bom dovolila, ker za otroka super in odgovorno skrbiva...kaj je naredila?Rekla je,da si je on to zmislil, da ona ni tega rekla (pa zraven sem bila), in mi vrgla slušalko dol. Potem je govorila vsakemu, ki jo je hotel poslušati,da kakšna sem, da sem se drla nanjo po telefonu (kar ne drži) in ker se je namulila, štiri mesece ni niti poklicala, da bi vprašala kako je otrok, kaj šele da bi ga prišla pogledat. Po štirih mesecih je partner popustil pod pritiskom svojega očeta in me prosil, če bi bila tako dobra in morda šla z njim na obisk. Sem popustila, čeprav se mi ni nikdar opravičila za to. Ko sem bila drugič noseča in sva ji z partnerjem povedala, je prav nejevoljno rekla: A res, ja prav no,jaz sem si pa tako želela, da mi ne bi vidva spet povedala takšne novice. Sem si želela vnuka od drugega sina in njegove žene. Da ne povem, kako me je prizadelo, kako se mi je zamalo zdelo. Saj tukaj gre za otroka no, otrok, njen vnuk, a je res tako pomembno, čigav je?
Zdaj se je zažela pa še bolj posiljevat. kot se je do sedaj. In ko se odloči, da bo nekaj dosegla, gre preko vsega. V petek se je tako odločila, da bo v soboto prišla na obisk ob pol desetih. Je poklicala in rekla, da pride. Mi smo imeli plane, da zjutraj pospravimo stanovanje in gremo potem na izlet.
Ok, sem bila pripravljena prilagodit plane, vse kar sem prosila je, če lahko pride malce kasneje, da bomo malce sami, ker smo bili med tednom malo skupaj. Je klical malce pred osmo zjutraj in rekel očetu,če ji lahko sporoči, ker je še spala, da bi radi najprej malce pospravili, potem pa naj prideta skupaj, pa bomo imeli kosilo itd. Uganite, kdo je pozvonil ob pol desetih na vratih?
In kar je zdaj bistvo je, da nisem jezna nanjo, temveč na mojega partnerja. Po vseh teh letih, ko sem se prilagajala, ji oproščala in gledala skozi prste, da ni bil ogenj v strehi, enkrat prosim, če lahko partner uredi tako, da bo prav meni. Cel teden se malo vidimo, želela sem biti zjutraj s familijo, nisem želela nje na vratih ob pol desetih. In kaj on naredi. Reče, ja mama, ampak kako pa to,da si že zdaj prišla, veš, mi imamo stanovanje, kot da bi bomba padla, bomo delali zdaj. In ona reče, prav, lahko kaj pomagam.
In evo, spet je dosegla svoje, in vse kar ji on reče je, da imamo plan pospravit. Kaj pa to, da smo želeli biti malo sami.Kaj pa, da bi ji malo bolj odločno rekel? Meni je pač počilo, nisem več zdržala. Nabiralo se je toliko
in toliko časa. Polek vsega, sem spala slabi dva urci. Malega sem od pol treh do osmih zjutraj previla 5x. Bila sem utrujena, zamalo se mi je zdelo. Začela sem jokat in spraševat mojega, če se res nikdar ne more postavit za nas, zame? Spet je dosegla svoje in on nič. Mislim, da je pa na njemu, da ji ostro pove, da ne more tako. Ne more izsilit vsega, kar ji pade na pamet.
In on mi odgovori, kaj zdaj delam paniko, da je naredil vse kar je lahko? Ja ni res! Bila sem tako jezna, razočarana in počutila sem se izdano iz njegove strani, da sem popokala otroka in sem šla ven. In kaj naredi on? Pelje svojo mamico in očeta, ki se jima je pridružil kasneje ven na kosilo, meni pa zabrusi, ko pride nazaj in sem bila jaz tudi že doma, kako sem se nesramno obnašala, da sem kar šla.
Ne morem več. On vidi svojo mamico, svoje starše. Zanj sta onadva družina, govori z njima v tonu, ki ga ne uporablja nikjer drugje, totalno sluzasto, prijazno, z mano nikoli ne govori tako. Še z otroci ne. Ona doseže svoje, ji na kar se da prijazen način pove nekaj, kar niti ni bistvo (bistvo je, da nismo želeli imet nje ob pol desetih tukaj)name pa renči. Vedno sem se prilagodila, ko sem se enkrat uprla, mi pa reče, da sem nesramna,kako lahko kar grem? Ja kako pa lahko ona kar pride? Ona pride v moje stanovanje, on ji ne reče nič in jaz se moram umaknit, ker potrebujam mir da se umirim in potem sem jaz nesramna? Danes se prepirava že cel dan. On svoje, jaz svoje. On krivi mene, jaz njega. Nikamor ne prideva. Ne morem več, počutim se izdano. Vedno moram jaz vse razumeti. Nikoli se ne postavi zame. Dovolj imam.
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
