ronja
|
Sem pa razumela, da imate dretje in upiranje. Pri nas je bil jok vedno povezan z neko željo, ki jo je želela hči dosečt, torej izsiljevanje. amapk saj to vsi delamo, kadar imamo neko željo, ki jo želimo uresničit. Odrasli sicer na drug način (večinoma, ne pa vedno ) - vendar pa vseeno - težimo, kadar si želimo nekaj dosešt, ne? Ne vem, zakaj bi za otroke bila druga pravila tu. Razumem, da se mora bolan človek spočit in se strinjam, da se precej bolj spočiješ, če so otroci v vrtcu, samo če mama pravi, da ji ni težko... Mogoče ji je pa težje it po hči v vrtec, kaj veš, kako majo... Ne vem, meni se zdi, da otroci kar štekajo (starejši mislim, 1 letniku res ne moreš tako razložit) - šta se mora, nije težko. Ne vem, kako je pri drugih, ampak pri nas, če se katera ful upira, potem je nekaj narobe. Ne nujno v vrtcu, ampak nekaj je narobe in tisto je treba zrihtat. Potem je pa ok. Da bi si premišljevali takrat, ko moram v službo, itak ne morem, če pa sta doma takrat, ko sta lahko, se mi pa ne zdi nič narobe. Imam občutek, da mojidve čisto razumeta, kdaj je kaj možno in potem kot rečeno ne težita, kadar gersta. Razložim, zakaj je takrat treba it (imam službo ali karkolijepač) in to je to. abc, ti želim, da bi bilo tudi pri tebi tako. Otroci zelo dobro razumejo in čutijo, kar ti čutiš. Če bi bila ti vsa zmatrana in bi resnično sama pri sebi mislila, da rabiš počitek brez nje, bi ji to lahko to tako povedala in mala bi štekala in verjetno ne bi zganjala cirkusa. Vsaj mojidve sta večinoma taki (kdaj pa vsak zateži, ko da se nam vedno da it v službo... še za tamale se nam ne da vedno vstat;).
_____________________________
http://vecna-optimistka.blogspot.com/
|