Splet.Ka
|
No, v bistvu manjka še moj nauk in nasvet:
Ko sem pri 4 tednih prišla z  na prvi pregled k zdravniku, je medicinska sestra opazila, da je mala nonstop priklopljena. Pa me gleda in pravi: "Ja saj ne je, saj samo dudla!" Češ da je to blaaaazno narobe.
Potem pa se je začelo obdobje groznega joka. Sem mislila, da je z mojo nekaj resnega narobe in sem klicala zdravnico. Je rekla, da se mala želi crkljati, zato naj jo čim več dojim in nosim. Sem bila čisto zmedena, saj me je sestra takrat prav malo pokarala .
Res sem punčko dojila vedno, kadar je hotela. To pri devetih mesecih še vedno počnem. Nisem nasedala nasvetom sorodnikov, da me mala izkorišča in da se mi bo še maščevalo. In nisem poslušala prijateljic, ki so mi pri štirih mesecih vbijale v glavo, naj ji začnem dajati gosto hrano, ker ji moje mleko zagotovo ni več dovolj (prej nekaj mesecev pa da ga je zagotovo premalo in naj ji dodajam).
Verjetno se je pri meni res pogosto le crkljala. Ampak bila sem edina, ki sem jo lahko pocrkljala. In dojenje je bil edini način, da se je pomirila. Res ne vem, zakaj bi ji ga odrekala ali diktirala, kdaj ji ga privoščim!
Še zdaj se veliko dojiva. Čez dan nazorno pokaže, kdaj bi gosto hrano in kdaj bi "mene". Ponoči, ko se zbudi (od 0 do 2x na noč), jo vedno dojim.
Je pa iz jokavega nezadovoljnega in vedno priklopljenega otroka zrasla v živahno, nasmejano, nove hrane željno punčko. Jaz pa z njo v zadovoljno mamico. Brez slabe vesti, da sem ji karkoli, kar je v najbolj rani in ranljivi mladosti potrebovala, odrekala.
Jaz pravim, vsak po svoje. Moj nasvet je, dojita se, kolikor se želi. Kaj boš pa naredila, je pa odvisno od tebe.
Lep pozdrav!
_____________________________
Cvetim...
|
Natisni
naporno. 
