žanai
|
Živjo!
Eni otroci pač rabijo več pozornosti.  Zaupala vam bom svojo izkušnjo.
Naša 16- mesečna bučka je tudi zelo navezana name, čeprav hodi v vrtec od 11 meseca naprej in nismo imeli problemov z uvajanjem. Že od malega sem jo navajala, da sem šla kdaj npr. sama v trgovino in sem ji vedno rekla, da bom prišla nazaj, tako da s tem nismo imeli problemov. Seveda se včasih joka, ko moram kam, ampak takoj ko grem se umiri in s čim zamoti, ker ve da bom prišla nazaj.
Če se v redu počuti je zelo priden otrok, se sama igra... takrat skoraj ne vemo, da jo imamo. 
Hudo pa je, ko se počuti neprijetno (zobki, lakota, utrujenost, bolezen...). Takrat je prilepljena name in je le pri meni v naročju... če nočem poslušati dretja jo moram pač nositi, če hočem kaj narediti (štorklja mi še vedno kdaj pride prav). Če se iga s kom drugim, me mora imeti na očeh oz. na dosegu roke, da se lahko stisne k meni.
Kadar je eden takih dni je najhuje, ko prideva domov iz vrtca... jaz moram do konca pripraviti kosilo, ona pa se hoče cartat pri meni... včasih jo s čim zamotim in si tako pridobim nekaj minut, če se da jo nosim, včasih pa brez dretja ne gre.
Sem pa opazila, da če ji nudim svojo pozornost, takrat ko me rabi, ima teh izpadov manj. Po vrctcu se po kosilu doma npr. 1-2 uri carta z mano na 1001 način, potem pa ko se me "naužije", mi spleza iz naročja in se gre sama igrat in je vse v redu... včasih smo imeli te izpade vsak dan, zdaj pa je to le 1-2 krat na teden, ko se tako prilepi name.
Ugotovila sem namreč, da je bilo najboljše, če sem ravnala po svojem instinktu in ji dala tisto, kar je takrat najbolj potrebovala- mene. Torej, da sem se ji za 1 -2 uri posvetila v celoti... torej vmes nobenega telefona, pospravljanja... samo midve... vse ostalo sem v miru naredila potem zvečer, ko je šla spat. Na srečo mi zdaj tega ni treba delat vsak dan in marsikaj narediva skupaj.
Je pa težko, priznam. Ampak vedno se spomnim na to, da moja bučka hitro raste... in da me kmalu ne bo več potrebovala na tak način in tako intenzivno. Bom pa vesela, če bom videla, da mi zaupa in da ve, da se lahko vedno zanese name, ko me bo rabila. Mogoče to že čuti... in je to vzrok, da je šlo na bolje.
So pa otroci različni in mame tudi. Vsaka najde svojo rešitev za dano situacijo. Pa kot sem že rekla, poizkusi upoštevati kaj ti pravi tvoj materinski čut. Mogoče boš tako našla odgovor!
Vso srečo ti želim!
Pozravček vsem!
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
... poskusi, počasi bo morda dojel tud vaš cmokec 
. Narobe svet. 
Še s svojo prababico je šel brcat žogo. 
