rija
|
Petra, da NS ne bi smelo biti? S tem pa se nikakor ne morem strinjati! Vsak mora imeti možnost izbire, pa naj se odloči tako ali drugače. Posledice, take ali drugačne, nosi itak vsak sam.
Ne glede na to, da sem prehodila trnovo pot, da sem zanosila, pa bi definitivno splavila, če bi mi testi pokazali, da ima otrok DS. Tu se po moje ne gre za "srečnost" otroka. Seveda je on srečen, ker se ne zaveda, kakšen je svet okrok njega, živi v svojem, ki je zanj srečen.
Pa ste kdaj pomislile, če pa se vam kaj zgodi? Pa ne bi več mogle skrbeti za otroka z DS? A mislite, da si bi tako odgovornost prevzel kdo od vaših sorodnikov? Verjetno ne. Otroka bi dali v nek zavod. A mislite, da bi tudi tam bil tako srečen? Mislite, da bi se tam tako ukvarjali z njim kot vi? Verjetno da res...
Tako razmišljanje, je za moje pojme zelo sebično. In če mislite, da je vzgajati takega otroka mačji kašelj, se zelo motite.
V moji okolici je kar nekaj tako ali drugače prizadetih otrok, ki res zgledajo srečni, pa če pomislim na njihove starše? So se pač sprijaznili z usodo. In če bi se lahko nekoč na podlagi NS ali AC odločili, da bodo na svet spravili takega otroka? Le redki.
Zelo blizu mi je bivša sošolka, ki ima prizadeto hčero, ne sicer DS, pa sem lahko od blizu gledala trpljenje matere, otroka, družine...Ali si sploh lahko predstavljate, kako bi trpele, če bi vedele, da vaš otrok leži na mizi, da mu v glavo vsavljajo pumpico, s katero bo morda živel še par let? Verjetno težko...
In veste kaj? Ne, hvala. Hvala medicini, tistemu, ki je te teste pogruntal. Tisočkrat hvala!
Vsem želim, da nikoli v življenju na lastni koži ne bi občutile take žalosti, nesreče, nemoči. Vašim in svojemu otroku pa želim,da so srečni in zdravi.
|
Natisni
