Anonimen
|
ja, sj to mi vsaka prav, da je težko sam cca. en mesec, potem pa čist not padeš... ja, hvalabogu mava spodi njegove tastare pa brat pa sestra, k so ful prpravljeni, da pomagajo, sam oni sploh ne vejo za mojo depresijo (tko da ne morm kr rečt, js se bl slabo počutm, rabm kkšno urco, da pridem k seb ) (pa tud nočm, da je moj otrok kej preveč pri njih, k so tko mal čudni-sj ne da se ne razumemo, ampak tko... pa že zdle čutm posledice, k sm prenehala z AD-ji, sj zato me je pa tok strah, kaj šele bo... če se neb slabo počutla, neb sploh misnla na to, ampak tko je....sm ful upala, da me bojo hormoni spravl v boljše stanje (vsaj ful jih pravi, da se v nosečnosti ful bolš počutjo zarad hormonov)... prejšnji teden sm bla na bolniški in sm čist obležala, nč nisem mogla...in sem mela skos u glav: ajoj, kaj če bi zdle mela še že vzun, sploh ga neb mogla rihtat... ne vem, kako bi to spelala... no ja, sj drgač ful nism tko črnogleda, kokr sm zdle izpadla, sam me pa vseen ful skrbi...
|