sneguljčica
|
Ponavadi je mladim vseeno za dediščino. Imam občutek, da ko so ljudje starejši, jim pa to več pomeni. Ponavadi govorijo, da jim ni mar, po smrti staršev pa udarijo na polno in zahtevajo vse, kar jim pripada. Zato se mi zdi smiselno, da starši to rešijo še pred smrtjo s prepisom. Midva s partnerjem sva veliko vložila v stanovanje, ki ga imava v njihovi hiši, popolnoma sva uredila podstrešje, izolirala streho, prej je bil goli beton in les, zaprašeno skladišče za šaro. Pa sem očetu po ovinkih omenila, da se bojim boja za dediščino in je rekel, da saj sva brat in sestra, se bova že zmenila. Bratu je kupil stanovanje, že ob nakupu pa je njegova partnerka zahtevala, da je zapisana kot polovična lastnica. In zdaj se jaz bojim nje. Ne, ker bi jo zanimala hiša - njej je itak predaleč in ji gre na živce, da sploh mora pridet na obisk, ampak ker bi lahko zahtevala, da jih izplačam. In takrat ne bo nikogar brigalo, kdo je kaj vložil v hišo, midva pa tudi nisva shranila računov za material, delala pa sva itak vse sama, oz. je delal moj partner. Denarja nimam, tako bi na koncu lahko ostala še brez strehe nad glavo, da bi hišo prodali in razdelili na pol. Jaz seveda upam na najboljše, vedeti pa ne morem, kako bo... Pravkar imamo v sorodstvu primer, ko je žena prepičala moža, da zahteva od brata del najemnine, ker živi v stanovanju njunih staršev, ki ga bosta nekoč brata podedovala. Pa so starši še živi, brata pa zaradi tega ne govorita več, trenutno sta na pismih, bogve, kako se bo razpletlo.
|