Tippi
|
IZVIRNO SPOROČILO: patrino
Nočem biti žaljiva, vendar ob takihle opisih "zdravega "partnerstva, včasih človek potrebuje dozo inzulina.Vse lepo in prav, vendar tule, kot se meni zdi, avtorica ne živi v skupnosti le s partnerjem , s katerim bi se morala prilagajati le eden drugemu, temveč so v to prilagajanje vpeti tudi trije otroci. Ne vem sicer Tippi kako je pri tebi ( ne vem koliko otrok imata), vendar je bilo vse tako medeno pri nama tudi takrat ko sva bila sama, krepko pa sva morala podaljšati živce, potrpljenje, toleranco...takrat, ko so drug za drugim večali našo družino trije otroci. Se čisto strinjam z Lilijano. Nekaj je furati perfect partnership, dokler je prilagajanje le med dvema. S tremi otroci moraš biti pa že pravi umetnik, da se ti tu in tam ne porodi malo jeze v tebi, ko imaš občutek, da se prevečkrat uklanjaš. K sreči sama nisem tak tip, da bi to dolgo prenašala oz. dopuščala- po drugi strani pa tudi moj dobro ve kaj je kompromis in prilagajanje. Tippi , meni se ne zdiš naivčina, prej bi rekla da si malček nerealna, ko svoje partnerstvo nekako enačiš z avtoričinim- zakaj sem napisala že zgoraj. Krmariti zakonsko barko z dvema udeležencema je neprimerno lažje kot s petimi. Če se motim, se opravičujem.
Pa vzami inzulin, garantirano ti bo boljše! Ne vem zakaj se mučiš in bereš, če ti drastično naraste cukr 
Takole. Svojega življenja ti ne bom opisovala, niti tega ne, koliko otrok imam in kakšne težke izkušnje sva s partnerjem preživela, mogoče bo pa dovolj, da si še enkrat prebereš moj odgovor, kjer sem lepo zapisala, da idealnega partnerstva ni, in da takšnega tudi midva nimava. in da so prisotna tudi negativna čustva, jeza, žalost, itd. lahko je pa zdravo, ne glede na število otrok ali na število televizij Jaz pač v to verjamem in tako tudi živim. Če ti ne, tvoj problem. Ali iz tebe seka zavidanje, ali pa si tako prepričana v svoj lastni prav, da ne dopuščaš možnosti, da nekateri pa živimo drugače, pa kakorkoli že to pomeni.
Veš, en primer ti bom dala. poznam mamico, ki ima deset____ otrok. zelo pobožni so, vendar živijo svoje, zdravo in ''''''''''''''''idealno'''''''''''''''' življenje! zelo dolgo časa sem rabila, da sem sprejela njihov način življenja. s to mamico sva se razhajale v mnogih stvareh. še največ pri otrocih oziroma njihovi vzgoji. Da, imam otroke, hči bo kmalu polnoletna (da ti potolažim vsaj malo strica firbca ), recimo da imam po tvojem mnenju dovolj ''''''''''''''''pravice'''''''''''''''' govort o partnerstvu in otrocih In moram ti povedat, da je bilo sprejetje tega, kako ona živi, njen mož in njuni otroci, zame težko. enostavno sva se prevečkrat razhajali v večini stvari in sem se že resno spraševala, ali takšno prijateljstvo sploh lahko vzdrži. Potem sem sprejela. Da imamo različna življenja, in vse kar je, da pač sprejmem. Prvič sem bila pomirjena sama s sabo, drugič končno sem dojela kaj pomeni drugačnost in raznolikost med ljudmi, ki nas u bistvu bogati in tretje, postali sva zelo zaupni prijateljici  Še vedno se razhajava v mnogih stvareh, vendar si jih ne očitava, jih preprosto sprejmeva.
Če boš želela, boš znala iz tega primera potegniti bistvo, če ne pač ne. poskusila sem, da boš razumela, da ne živimo vsi enako. Ti tako, jaz drugače, bistvo v partnerstvu pa nam je vsem skupno. To je razumevanje, spoštovanje, brez tekmovalnosti, brez tehtanja kdo je naredil več, ali več požrl, kot izhaja iz uvodnega posta, kar naj bi bil pri njima največji problem Ne glede na to, kako živiš, to pač v partnerstvo, po moje, ne sodi.
Srečno! 
< Sporočilo je popravil Tippi -- 19.8.2013 7:23:44 >
|
Ringaraja.net uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih sicer ne bi mogli nuditi.
Več o tem
Natisni
. Enostavno nisem taka ženska da bi držala jezik med zobmi in to deluje.. skupaj pa sva 8 let in imava enega otroka. Morem pa priznat da otroci veliko spremenijo. Prej sem imela čas, vse postorila doma in še sva imela čas za naju, sedaj pa je tako, da pride domov zmatran, jaz sem zmatrana ker skoz letim za tamalo, pa tudi kdaj dežuram ponoči in pospravljam vmes in kuham kosilo, poraba denarja se je povečala zato je treba bolj pazit, zvečer treba bit doma zaradi otroka ponavadi, ko imava končno čas zase zvečer pa sva crknjena - človek je dejansko naveličan in pol se znaša drug na drugega.. tako je.
Mislim, da smo vse dovolj zrele in izkušene in nam je več ali manj jasno, da popolnosti ni. In tudi to nam je jasno, da je potrebno prilagajanje v več smerih. v samem partnerstvu, kot tudi raste stopnja prilagajanja, če je en otrok, ali pa pet otrok. Seveda. tukaj sploh ni bil noben 'problem', čeprav mi lilika in patrino na vsak način poskušata podtakniti nek moj idealen odnos. le kje sta to prebrali? za crknt od smeha res 
