Proti cirkusu
|
pozdravljeni starši, rada bi vam predstavila še drugo plat cirkusa... Sčasoma se je namreč že mnogo ljudi ozavestilo in informiralo o okrutnostih, ki jih za divje živali predstavljajo ujetništvo, dresura, siljenje v protinaravno vedenje, naporni prevozi itd., in sicer do te mere, da zavračajo tovrstno »zabavo« zase in svoje otroke. Tako so cirkusi z živalmi prepovedani ali nezaželeni v mnogih evropskih državah (za primer; v Avstriji, Grčiji, Švici, na Švedskem, Finskem, Danskem, Norveškem) ter okrajih, mestnih občinah in regijah po vsem svetu. Časi, ko se je o zapletenih bioloških in socialnih potrebah živali vedelo malo, so mimo, hkrati z njimi pa tudi neprimerni načini izobraževanja ali zabave za otroke. Kaj naj bi se namreč o določeni živalski vrsti, njenih značilnostih in naravnem okolju, otrok naučil iz nastopa, v katerem žival silijo v izvajanje trikov, v neugodne, boleče telesne položaje, protiintuitivna dejanja, premagovanje instinktivnega strahu pred hrupom, ognjem in bleščavo ter nenazadnje poniževanja, ki služijo pokazati, da je žival človeku podrejena? Cirkus ni le ura zabave za vso družino, temveč predvsem ves tisti čas, ki ga živali prebijejo v kletkah, med dolgotrajnimi prevozi v vseh vremenskih razmerah, ždenju v osami, ločene od svoje vrste, v nemožnosti sledenju svojim evolutivnim potrebam ter dresuri, ki neredko prinese rezultate šele s prisilo, ustrahovanjem in kaznovanjem. Strašno je, da odrasli otrokom ta očitna grozodejstva prikrivajo, obenem pa jim ne ponudijo izpopolnjenih in interaktivnih načinov spoznavanja živali. Dokazov, kako pogubno deluje cirkuško ujetništvo na živali, ni malo. Vendar bo le izkušenemu očesu vidno netipično vedenje določene živalske vrste, ki nastane kot nepopravljiva posledica dolgotrajne zlorabe, stresa in frustracij. Komur je znano abnormalno, prisilno, ponavljajoče se gibanje brez očitne funkcije, strokovno imenovano stereotipija, ki ga v akvarijih in kletkah kažejo vse živalske vrste, in sicer od spiralastega vrtenja, beganja sem ter tja, pozibavanja na mestu in guganja glave, do otrplosti, dotikanj s površino vode, odsevom v steklu ali drugo oviro, hoje gor in dol po namišljeni crti itd., bo potrdil, da se takšno vedenje kaže tudi pri težkih psihičnih stanjih ljudi, avtistih in pri jetnikih. Akvarij, kletka ali ograda nikdar in za noben namen ne smejo obstajati namesto odprtega morja, podnebja in naravne združbe, ki ji žival s svojim življenskim smislom in lepoto pripada. Pisani pomp cirkusa nam vse te resnice prikriva. Prav zato z veseljem pozdravljamo cirkuse, v katerih nastopajo trapezistke/i, vrvohodke/ci, artistke/i, žonglerke/ji, klovnese/i, čarodejke/i, saj so že stoletja dokaz človekove telesne in duhovne sposobnosti. Za takšno plemenitost, zabavo in umetniški užitek mnogi veliki in slavni cirkusi ne potrebujejo izmučenih živali. Boste še vedno podpirali cirkuške predstave z živalmi?
|